Kakšna je resnica o bralnih navadah v domžalski občini? #Ajdapiše

Da Ajda piše, ve že kar veliko Domžalčanov, saj kolumne objavljam že več kot štiri leta. Malce manj ljudi pa ve, da Ajda predvsem rada bere. Sedaj pa dovolj naslavljanja s tretjo osebo in naj pojasnim idejo o branju v naši občini.

Sama berem že od otroštva in v zadnjih letih o knjigah tudi veliko pišem, predvsem za revijo Bukla in portal AirBeletrina. Vendar nisem aktivna le na državni, temveč tudi na lokalni ravni in tako pišem tudi za blog domžalske (bolj natančno gorjuške) založbe Miš, ki ima prav prikupen blog z naslovom Mišji b(r)log. Z veseljem prebiram knjige te odlične založbe in verjamem, da bi bili lahko bolj ponosni, da je to »naša« založba, saj izdaja vrhunske mladinske in vse več odraslih romanov, za katere pobira nagrade za nagrado, njihove slikanice pa prevajajo v vse svetovne jezike. Založba je znana tudi po festivalu Bralnice pod slamnikom in v kontekstu letošnjega festivala so tako pred dobrim mesecem v domžalski knjižnici organizirali strokovni posvet na temo Knjiga – moja izbira, pogovarjali pa smo se o bralnih navadah otrok in mladostnikov. Dodajam vam povezavo do celotnega prispevka, poudarjam pa naslednje: zgledi vlečejo. Če govorimo eno in delamo drugo, pač ne bo šlo. Če starši berejo, berejo otroci. Če mame berejo veliko, otroci berejo veliko. Če oče ne bere, je verjetnost, da otrok ne bo bral še toliko večja. Na koncu srečanja pa je dr. Miha Kovač izpostavil še pomen poglobljenega branja. Ni vsako branje tudi branje. Saj razumete!

Ali veste, da skandinavske šole že ukinjajo pametne naprave pri pouku v nižjih razredih? Zakaj? Ker so študije jasno pokazale: branje z digitalnega zaslona ni enako branju tiskanih čtiv. Učenci imajo kasneje dovolj časa, da se naučijo uporabe pametnih naprav, pa bodimo iskreni – saj se to bolje od nas naučijo že v prostem času. Branje pa je bilo v preteklosti tisto prvo dejanje na učni poti. Branje in računanje sta osnovi in ne moremo se zanašati, da bodo namesto nas to počeli stroji. Branje pa predvsem ni le sledenje črkam in sestavljanje besed. Pravo branje je predvsem razumevanje. V današnjem svetu, ko ne le, da je informacij dovolj, temveč jih je preveč, je ključno, da znamo med pravimi informacijami razbrati resnico. Kajti kot je poudaril dr. Kovač: »Informacije niso znanje.«

Na severu Evrope so raziskave pokazale, da je razumevanje otrok nazadovalo, saj so bralne navade upadle. In veste, kaj se je zgodilo? Politiki so ta podatek vzeli zelo resno na državni ravni in temu primerno tudi ukrepali. Zavedajo se namreč, da so otroci naša prihodnost. Dobesedno. Če bodo ti otroci sposobni, bo država cvetela. Če ne bodo razumeli besedil, bodo pač samo sledili, ne pa vodili tega sveta. Kaj pa mi? Kakšne ukrepe uvajamo? Koliko naših politikov javno govori o branju in to spodbuja? Koliko politikov se v času dopusta fotografira s knjigo v roki? Ali pač vsi le kolesarijo? Saj je pomemben zdrav duh v zdravem telesu in spodbujam, da Slovenci tako aktivno preživljamo prosti čas. Vendar me skrbi, ker je postalo bolj pomembno, da dobro izgledaš, kot pa tisto »kar skrivaš v buči«.

Naj povem še en podatek iz slovenskih založniških hiš, ki so želele slovenske vplivneže uporabiti v svojih marketinških kampanjah. Večina je zavrnila. Zakaj? Ker branje pač ne prinaša sledilcev. Branje ni kul.

Vendar ni vse črno-belo. V Hrastniku imajo župana, ki je bil sicer »v prejšnjem življenju« tudi moj učitelj ruskega jezika, ki ne le, da rad bere, temveč to objavlja tudi na svojem profilu. Pa to ne dela sedaj, ko je župan, temveč je knjige objavljal že prej. Sedaj pa to še dodatno spodbuja in objavlja storije v kontekstu »beremo z županom«. Navdihujoče! In močno upam, da bo še kdo delil to dobro prakso.

Pa naj povem še nekaj dobrih novic. Domžalska knjižnica je na tretjem mestu glede izposoje knjig v državi. Pa ni tretja po velikosti, niti naše območje ni tretje po velikosti (navsezadnje smo šele sedma občina po številu prebivalcev). Zakaj pa je tako uspešna? Vsekakor ni le en dejavnik, temveč jih je več. Prepričana sem, da k temu prispeva visoka izobraženost ljudi na našem koncu, ki se zavedajo pomena branja na življenjsko uspešnost. Knjižnica je tudi zelo dobro založena in ima najnižjo možno članarino. Predvsem je tukaj tudi zavzetost ljudi, ki delajo v knjižnici in se trudijo z nasveti ter dogodki, da nas že od mladih nog vabijo v njihove prostore. Potem je seveda tudi aktualnost prostora nad Mercatorjem, kjer je pomembno vlogo odigrala nekdanja županja Cveta Zalokar. Da je bilo njej branje ljubo (in ji še vedno je) priča tudi naslednji podatek, ki verjamem, da smo ga mnogi že pozabili: bila je direktorica domžalske knjižnice, že od leta 2010 pa tam vodi pogovore z avtorji. Takšni dogodki, ki jih v domžalski knjižnici ni malo, pa še dodatno spodbujajo branje. Otroci so v anketi, ki je bila predstavljena na strokovnem posvetu, povedali, da na promocijo branja med njimi najbolje vpliva prav obisk avtorjev na njihovih šolah.

Naj zaključim. Petek je in Kuhna na plac nas vabi. Ni namreč vse v branju, temveč je pomembno tudi druženje (in pogovor o knjigah). Naj pred zaključkom torej omenim še, da v okviru domžalske knjižnice deluje več kot 20 bralnih klubov! Z veseljem vas povabim v »svojega«, saj namreč vodim Podjetniški knjižni klub na domžalski obrtni zbornici. Kot sem začela – rada berem. In veste, kaj bi rada? Da v Domžalah še več beremo. Možnosti namreč imamo, saj je knjižnica finančno ugodna. In zakaj naj bi brali? Da ne bomo več tarnali o tej hlapčevski tradiciji, temveč bomo začeli krojiti svet. To pa lahko dosežemo le tako, da čim več beremo in se izobražujemo. Znanje pa je moč. Ne informacije, znanje!

Ajda Vodlan (Ajda piše) in Karikature Nana

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.