Kakšna je prihodnost naše družbe? #Ajdapiše

Ta teden sem se morala odpraviti v Ljubljano v enega izmed večjih nakupovalnih centrov, ker sem kupovala darilo za prijateljico. Ugotovila sem, da v tem nakupovalnem centru, ki sem ga v študentskih letih velikokrat obiskovala, sedaj nisem bila že dolgo časa. Niti se ne spomnim kdaj, vsekakor pa pred korono. Vse me je zmotilo, vse mi je šlo na živce.

Luči so umetne. Nič ni naravno. Ni lesenih materialov, ni ničesar kar diha. Kava, ki jo spiješ tukaj, ni kava kot v Češminovem parku, kjer te obdaja zelenje, kjer vidiš nebo in sonce ter kjer je kava vrhunsko postrežena. Kave niti nisem mogla spiti – ker nisem CTP (cepljena, testirana, prebolela). Vendar me sploh ni zamikala. Sediš sredi umetnega sveta, mimo tebe pa hodijo ljudje v maskah. Dihaš prah, plastiko, zrak iz klime. Čakaš pred trgovino, saj je notri omejeno število kupcev. Na mestu, kjer je nekoč kraljevala vrhunska slovenska založba, kamor sem hodila po revije iz tujine ter presedela veliko časa v listanju kuharskih in drugih knjig, ki si jih nisem mogla privoščiti, in kasneje druga slovenska založba, je sedaj trgovina s spodnjim perilom. In to ne vrhunska trgovina s kakovostnim slovenskim spodnjim perilom, temveč še ena od svetovnih znamk, kjer kupiš zelo poceni oblačila umetnih materialov. Vse je belo v teh novih trgovinah. Sterilno, toda ne Covid sterilno, temveč drugače. Umetno. Nerealno.

Kako mi je bilo to kdaj všeč? »Ne moreš spremeniti ljudi okoli sebe, lahko pa spremeniš ljudi okoli sebe.« To je edini odgovor. Svet se ni zares spremenil, jaz sem se. Kjer sem nekoč videla čudovita nova oblačila, danes vidim druge stvari. V potrošniški mrzlici vidim bežanje. Vidim skrivanje pred resničnostjo. Pretirano delo in pehanje za uspehi ni nič drugega kot to – bežanje od našega bistva, od odnosov, ki jih imamo z svojimi bližnjimi in navsezadnje od odnosa, ki ga imamo sami s seboj. Ko vidim poceni oblačila, ne vidim več ugodne priložnosti zase – vidim predvsem veliko vprašanje: kdo dela zastonj, da je to tako poceni? Ko vidim trgovine polne oblačil te sezone, se vprašam: koliko je plačalo okolje, da imamo »poceni« oblačila? Poceni … Saj pravijo, da nismo dovolj bogati, da bi lahko kupovali poceni.

Nakup sem hitro opravila in se z veseljem vrnila v Domžale ter se odpravila na sprehod ob Kamniški Bistrici. Včasih jamram, da je tukaj sedaj gneča – vendar sem vesela, da je. Vesela sem, da je toliko ljudi športno aktivnih. Veseli me, da so slovenske gore »polne«. Z največjim veseljem gledam poln Kolovoz, ko se sprehodim mimo, in vidim otroke na kolesu ter slišim njihov smeh. Malce naprej od Kolovoza je poln otroški park Sahara. Na poti srečam veliko število psov.

Isti teden sem v Domžalah doživela popolnoma druge izkušnje nakupovanja – prijazen pogovor z Rezo o jagodah v Rezini kašči. V majhni, butični in leseni kašči se skrivajo odlični izdelki. Svetovanje na osebni ravni v trgovini za živali Petish zraven Občine Domžale, ki že slovi po prodajalcu, ki si vzame čas za vsa tvoja vprašanja. In na koncu še na domžalski tržnici, kjer najdeš lokalne izdelke na svežem zraku.

Ko se pogovarjam z ljudmi, spoznavam enega od največjih učinkov korone – delitve. Razdelila nas je na tiste, ki se cepimo in tiste, ki so strogo proti. Ljudje mi pravijo, da imajo podobne izkušnje kot jaz – da so tudi oni šli še korak bolj v naravo. So pa ljudje, ki so komaj čakali odprtje nakupovalnih centrov in da bodo svoje proste ure ponovno preživljali tam. Ta razkorak med nami se je še povečal. Verjamem, da pred nami ni gospodarska kriza kot leta 2008, temveč bolj kot kriza ena velika gospodarska sprememba. Ko bodo nekateri še bolj obogateli, nekateri pa bodo še bolj revni. Delitev je tudi v tem, da nekatere srečaš na domžalski tržnici, nekatere pa ne. Cene namreč niso poceni in tako tvoja plača ne vpliva le na zdravje, temveč navsezadnje tudi na poznavanje ljudi. In delitve se nadaljujejo …

Zadnjih nekaj let, morda že celo desetletje ali dve, lahko opazujemo, kako srednji razred razpada. Nekdanja močna zasnova socialnih držav, navsezadnje tudi nekdanjih jugoslovanskih socialističnih republik, je bil močni srednji razred. Danes gre majhen del višjega srednjega razreda med bogate, večinski del pa drsi v smeri revščine. To je naša prihodnost. Je to naša prihodnost? In kaj lahko naredimo proti temu?

Izobraževanje. Učenje. Spoznavanje. Napredovanje. Stremljenje k osebni odličnosti – vedno biti najboljša verzija sebe. Tekmovanje le s samim seboj, da smo jutri boljši, kot smo danes. Sprejemanje naših razlik in ljubezen do sočloveka. Le nežnost in razumevanje nas bosta združila. Predvsem pa morajo biti spremembe tudi na družbeni in ne le osebni ravni. Prekiniti se mora ta tok delitev – kajti v revni družbi nihče ni zares bogat.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.