Kako se vojne končajo? #Ajdapiše

Ko sem brala o dogajanju v Izraelu, sem začela razmišljati o vojnah naše polpretekle zgodovine. Misli so se mi ustavile pri vojni v Vietnamu in nikakor se nisem mogla spomniti, kako se je tam vojna končala in zato sem se lotila raziskovanja. (Če vas ta del o Vietnamu ne zanima, preskočite na naslednji odstavek). Presenetilo me je, da ne vem, kako se je končala vojna. Kaj se je zgodilo, ko so Američani odšli? Kaj je bil dejansko povod za konec?

Vojna v Vietnamu je trajala dvajset let (1955 – 1975). Vzrokov za vojno je več, iščemo pa jih lahko v zgodovini tega območja, ki so jo (nasilno) kolonializirali najprej Francozi, nato med drugo svetovno vojno Japonci, pa spet (neuspešno) Francozi. Slednji so potem famozno izgubili in zapustili državo, kasneje pa so se v spopad med komunističnim severom in nekomunističnim jugom vmešali Američani. Čemu? JFK je bil morda bolj spreten kot njegovi nasledniki – v Vietnam je ZDA tekom njegovega predsedovanja pošiljala denar, v Vietnamu je bilo tudi nekaj vojaških oseb, strokovnjakov, vendar pa je bil JFK proti pošiljanju ameriških vojakov direktno v spopad. To se je po atentatu spremenilo in pod predsednikom Johnsonom se je Amerika leta 1964 aktivno vpletla v vojno v Vietnamu (povod: vojaki severnega Vietnama so streljali na dve njihovi ladji). Vzrok? Premagajmo komunizem na svetovni ravni (hladna vojna, pač) ali pa morda kot vedno znova: vojni dobički. Leta 1973 je bil podpisan sporazum in ameriški vojaki so zapustili državo pod predsednikovanjem Nixona. Razlog je bila predvsem tudi nepodpora ameriškega ljudstva. Sicer verjetno še ne bi odšli, kajti dejstvo je, da mir ni bil trden in hitro so tako na severu kot na jugu znova posegli po orožju. Vojna se je končala čez dve leti, ko je sever premagal jug. Čemu? Nenavadno, ker je imel jug še dve leti nazaj veliko prednost. Odgovor je predvsem korupcija. Denar, ki ga je zahod pošiljal, je pristal v žepih politikov in ljudska morala na jugu je počasi začela padati. Za razliko od vojne v Koreji, se je Vitetnam po koncu vojne združil. Ironično se je kasneje zbližal z ameriško zunanjo politiko in je danes pretežno na strani »zaveznikov«. Čeprav je dejansko zmagal komunizem – Vietnam se še danes uradno imenuje Socialistična republika Vietnam in tudi je politično gledano socialistična republika, ki pa se je na podoben način kot Kitajska vpel v globalni ekonomski trg – in močno profitiral od tega. Ekonomsko gledano danes Vietnam močno raste, čeprav se je po koncu vojne soočal z marsikaterimi zahodnimi ekonomskimi blokadami, neuspešnimi petletkami in tudi nadaljnjimi spopadi s sosedi. Korupcija je visoka, tudi cenzura, človekovih pravic se ne spoštuje (tako kot bi se jih moralo), vendar pa nivo revščine vse bolj pada, turizem pa vse bolj narašča.

In torej vprašanje – kaj je vojna dosegla in spremenila? Kaj bi bilo drugače brez ameriške intervencije? Ena izmed vseh posledic vojne je jasna – število mrtvih, v tem primeru več kot 1,3 milijona, od tega slabih 300.000 vojakov iz ZDA in drugih zavezniških držav. In vprašamo se lahko: čemu? Če se Amerika ne bi vmešala na terenu (iskreno povejmo namreč, da je tudi sever dobival denar iz komunističnih držav), bi se vojna pač prej končala? Bi bilo mrtvih manj? Kaj bi bilo, če bi bilo, je vprašanje, ki ga lahko zastavljamo v nedogled v našo preteklost – vse bi bilo že drugače, če ne bi pričeli s kolonizacijo, navsezadnje pa je cela naša zgodovina izkupiček plenjenj in osvajanj. Zato se ne bom spraševala o vojnah – kajti očitno znova in znova dokazujemo, da je to v naši naravi, čeprav bi bili radi bolj racionalni in humani. Kar me zanima je izkupiček naših vmešavanj (Amerike, zahoda, NATO).

Dejstvo je jasno: če vojakov ne bi pošiljali v Vietnam, tam ne bi umrli. To lahko trdimo za Vietnam, za Korejo, Afganistan, Irak, morda celo Kosovo in še kje. Če ne bi odgovorili na napad enajstega septembra, bi bilo več terorističnih napadov in mrtvih civilistov? Morda ja, morda ne. Vendar ostaja dejstvo: če vojakov ne pošlješ na teren, vseh teh mrtvih vojakov ne bi bilo. Kaj bi bile druge posledice, ne vemo. Ne bi bilo pa družin vojakov, ki se soočajo bodisi z mrtvimi svojci ali pa posamezniki, ki prihajajo iz drugega konca sveta nazaj z marsikaterimi travmami, ki se jih težko ali nikoli ne razreši. O teh posledicah, ki so izjemne za življenja marsikaterih družin, pač ne govorimo veliko. In zato zopet vprašanje: kaj pridobimo z našimi vmešavanji?

In čemu moramo o tem razmišljati? Ker vojn ni konec. Ker se rusko – ukrajinski spopad nadaljuje in vprašanje je, kako se bo zaključil. Z ali brez vmešavanja? Kaj se bo zgodilo v Izraelu? In še kje?

Nikoli več (vojne) se je govorilo leta 1914. Nikoli več v Evropi se je govorilo leta 1945. Kje smo danes? Spomnim se besed profesorja na fakulteti, ki se je kasneje podal v politične vode in nato vrnil v akademske: »Ko hodiš po cesti in se dva v tvoji bližini začneta pretepati, kaj narediš? Ozadja ne poznaš v resnici, v vsakem primeru pa boš pristranski. Če tudi boš mirovnik, ki se trudi za nepristranskost – boš pristranski, vedno. Kaj je bolj humano, bolj pravično, da narediš: pustiš pretep in odkorakaš naprej ali se vmešaš z zavedanjem, da čeprav si sodnik, si pristranski?«

Kaj torej? Bomo pustili stvari drugih, da jih sami uredijo? Se bomo vmešali, ker verjamemo, da bi kot nedolžni civilisti tudi mi želeli, da nam nekdo pomaga? Navsezadnje pa: mar res verjamemo, da smo otok sredi ocena? Da smo mehurček, ki se ga vse to ne tiče? Raziskave marsikaterih inštitutov, ki se na globalni ravni ukvarjajo s preučevanjem miru, ugotavljajo, da v zadnjih 15 letih svet postaja zopet vse bolj nevaren, manj varen. Lansko leto je bilo po številu umrlih v konfliktih najbolj »smrtonosno« leto od 1994 naprej, ko se je zgodil genocid v Ruandi. Kam gremo? Kakšen svet ustvarjamo? Naj končam s tremi mislimi, tremi sporočili.

Prvo sporočilo: Kako se bo končal spopad v Ukrajini, bo globalno sporočilo, kaj se zgodi, če država prične vojaški napad na drugo državo in zmaga. Ne glede na razloge za napad, pravimo, da je vojaški napad v mednarodnem (vojaškem) pravu prepovedan. Kakšno bo torej sporočilo?

Drugo sporočilo bo prišlo iz Izraela. Kaj se zgodi, ko določena organizacija napade državo? Zopet: ne glede na razloge, je to prepovedano. Kakšno bo torej sporočilo svetu? Kako se bosta končala oba spopada, bo namreč jasno precedenčno sporočilo vsem državam in (teroristično/osvobodilnim) gibanjem. Jasno bo povedano in pa predvsem v praksi pokazano, kakšen odnos in vpliv v svetu imajo ZDA, NATO, pa tudi EU. Pri tem ne pozabimo, da je spopad v Evropi, ZDA pa so (zopet) en ocean stran.

In zadnje sporočilo: prejšnji teden sem pisala o demokraciji kot težavi naše družbe – naj v sklopu te kolumne ponudim še eno vprašanje v razmislek. Ali verjamemo in predvsem zaupamo našim politikom (slovenskim in evropskim, pa tudi vodilnim v NATO in ameriški administraciji), da razmišljajo dovolj širokopotezno? In naj v premislek ponudim še besede Mihe Kovača, kuratorja predstavitve Slovenije na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu, ki se začne 18. oktobra (in s katerim sem opravila intervju): »A avtorji in podpisniki Ljubljanskega bralnega manifesta verjamemo, da brez zahtevnega branja ni analitičnega in kritičnega mišljenja, brez analitičnega in kritičnega mišljenja pa ni demokracije, niti uspešnega spopada z najbolj perečimi političnimi in okoljskimi izzivi sodobnega časa. Dokazov, da sodobnim elitam pri tem škriplje, je več kot dovolj: vse intervencije Nata v zadnjih 20 letih so denimo pripeljale do ravno obratnih rezultatov, kot so jih njihovi zagovorniki napovedovali, nepremišljena nemška energetska politika peha v recesijo ne samo Nemčijo, ampak vso Evropo, hkrati pa na široko odpira vrata skrajni desnici, s čimer se reševanje okoljskih težav lahko odmakne v neskončnost, Rusija si je z napadom na Ukrajino drastično povečala mejo z Natom, namesto da bi se od njega oddaljila, hkrati pa postala nevarno ranljiva v razmerju do Kitajske, itd. Kar nekaj analitikov misli, da so se vse te napake zgodile zato, ker velik del svetovne politične in gospodarske elite ne zna več razumeti in analizirati kompleksnih problemov, tega pa ne zna zato, ker se novodobne elite niso socializirale skozi branje dolgih in kompleksnih knjig. Za majhne skupnosti, kot je slovenska, je izguba takih sposobnosti lahko še toliko bolj usodna.«

In v duhu tega manifesta, kajti tudi sama močno podpiram intelektualne napore in verjamem v njihove pozitivne dolgoročne posledice, je tudi ta kolumna malce daljša kot običajno.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.