Kako se vidite čez trideset, ali še bolje – šestdeset let?
To vprašanje so mi nekoč zastavljali potencialni delodajalci na razgovoru za službo, kot bi pričakovali, da bom znala napovedati prihodnost sveta. A danes ni treba imeti nadnaravnih sposobnosti, da bi se zazrl v prihodnost, ki ni nič drugega kot otrok današnjice. Pogajalcem na podnebni konferenci v Glasgowu ni uspelo doseči resnih dogovorov, ki bi največje onesnaževalce sveta zavezali zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in še česa drugega, kar uničuje naše okolje. Potem se, ob ekoloških katastrofah, vrstijo politične izjave v smislu: obžalujemo, zaskrbljeni smo, treba je misliti na najbolj ranljive … Same puhlice, ki so le konfeti vrženi v zrak, da nam zastrejo pogled na tisto peščico najbogatejših, ki jih ne zanima Zemlja, ljudje in okolje, temveč le njihov dobiček, ki se mora nenehno ploditi in rasti.
Ni naključje, da se najbogatejši Zemljani ozirajo v vesolje in tam, nekje, na milijone svetlobnih let oddaljenih planetih iščejo svoj »nov dom«. Koliko denarja so pripravljeni vreči v zrak, da bi to tukaj videli od zgoraj, brez kančka slabe vesti, da ta prelepi planet peljejo v bedo, smetišče in uničenje. Pomembne so le njihove otroške sanje, ki jim, kako pak, bodo pomagali uresničiti znanstveniki, milijarderji – futuristi in tako kot vedno – ekspedicije obsojencev, ki se bodo žrtvovali za vzpostavitev novih človeških kolonij, ne v Ameriki temveč v vesolju. Kar nekaj filmov s to tematiko sem videla zadnje čase in večina napoveduje prihodnost Zemlje v najbolj črnih scenarijih – pregrete, od novih boleznih opustošene pokrajine, s povsem utrjenim kastnim sistemom, v katerem se ve, kdo vlada in kdo je suženj. Poglejmo našo realnost in tisoče beguncev, ki bežijo iz uničenih krajev, kjer ne morejo ničesar več pridelati in njihovi otroci umirajo od žeje in lakote. Zna se zgoditi, da bo nekoč tudi Evropa takšna in se bomo mi morali, iz istih razlogov seliti, bežati, osvajati.
Boj med dobrimi in slabimi silami je večen. Upamo lahko, a ker upanje ni dovolj, naj tudi delujemo tako, da bo naša prihodnost svetla. Včasih majhni podvigi rešujejo veliko težav, kot je to dokazal ekonomist iz Bangladeša Muhammad Yunus. Ta je s svojo banko Grameen in politiko mikrokreditov leta 2006 prejel Nobelovo nagrado za mir. Mikrokredite je dajal revnim ženskam, da so si lahko kupile material za izdelavo košar in so od prodaje le teh lahko preživele družino in vračale banki miniobresti. Šlo je za to, da so jim pred tem delodajalci prodajali »repro material« za visoko ceno, ki je potem niso mogle pokriti s končnim izdelkom – tako so se vrtele v neprekinjenemu krogu revščine. Muhamad Yunus je dokazal, da se revščina lahko izkorenini, a na način, da se ljudem pomaga skozi delo in pošten zaslužek. Zato ni želel pomoč znanih svetovnih bank in sponzorjev, ki bi denar namenjen revežem porabili za svoje konference in potovanja po svetu. Meni, da je za izhod iz krize treba začeti razmišljati v obratni smeri. Namesto da banke ljudem govorijo, da niso kreditno sposobni, bi morali ljudje bankam govoriti, da niso vredne človeka.
Danes tudi naše banke ponujajo kredite in nizke obrestne mere, a na nas je, da premislimo, če jih res potrebujemo. Zmanjšajmo potrošnjo in tako bomo najlažje rešili svet.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.