Kako pa ti plačaš svoje položnice? #Ajdapiše

V zadnjih decembrskih dneh smo v državnih medijih lahko spremljali novico o »jeznih Domžalčanih«. Stanovalci blokov na Miklošičevi naj bi ogrevanje (plin) po novem letu plačevali kar za 385% višjo ceno. Če je stanovalec prej plačeval 50 evrov za 60 kvadratov veliko stanovanje, bi sedaj plačeval 200 evrov.

Toda to niso le zgodbe iz Domžal. Poročajo tudi iz Jesenic, kjer so položnice za ogrevanje 100% višje. Enako je v Mariboru, kjer je na pomoč priskočila občina s 30% subvencioniranjem položnic. Politična (populistična) gesta mariborskega župana, ki zagotovo v teh dneh rešuje marsikaterega mariborskega občana pred spustom v popolno revščino, pa ne more biti trajna rešitev. Kajti če bomo občinski denar namenjali reševanju revščine, bomo za prihodnost ustvarjali nadaljnje pogoje revščine, ker se ne bomo razvijali. Že tako se prevečkrat zgodi, da morajo Občine denar, ki bi ga sicer lahko namenile za razvoj in investicije, preusmerjati v reševanje socialnih problematik. Na mestu je vprašanje: kje so državne institucije, ki bi morale reševati socialne težave?

Celo življenje sem bila zagovornica socialne države in plačevanja davkov. Še vedno verjamem v oboje. Toda vse prevečkrat se posamezniki, ki plačujejo davke, znajdejo v težavah in država, ki bi morala pomagati, ne pomaga. Pokojninski sklad že trenutno ni dovolj velik, da bi brez dodatnih državnih virov financiral pokojnine – kako bo to v prihodnosti, ko bo upokojencev vse več, delovne sile pa manj? Dolge čakalne vrste v zdravstvu so že pred leti nakazovale na težave v zdravstvenem sistemu, ki pa se je v teh dneh zaradi epidemije znašel še pred večjimi izzivi. Vse prevečkrat slišimo o primerih znancev, ki imajo v teh dneh težave že priti do osebnega zdravnika, kar je najbolj osnovna storitev. Morda se spomnite septembra 2019, ko so ženske v Domžalah po več ur čakale v vrsti za ginekologa. Podatki iz septembra 2021 pravijo, da 25% žensk (nad 13. letom starosti) v Sloveniji nima ginekologa – kar je zopet najbolj osnovna storitev. Koliko časa se čaka na zobozdravnika za otroke? Kam to vodi?

Vsi, ki smo vsaj kratek čas živeli v tujini, se zavedamo: življenje v Sloveniji ni slabo. Daleč od tega. Imamo čudovite naravne danosti, hkrati pa imamo kar nekaj področij dobro urejenih. Sistemi, ki jih imamo, v samem jedru niso slabi – torej šolski, zdravstveni, pravosodni, socialni in tako dalje. Toda sistemi imajo napake in vprašanje je, kaj delamo s temi napakami, pomanjkljivostmi? Jih popravljamo? Ali rešujemo nekrivice? Ker zdi se, da vse prevečkrat zamahnemo z roko in rečemo, to tako pač je. Država pač ne poskrbi za državljane in politika je pač kurba. Ja? Dokler bomo verjeli v to, spremembe ne bodo mogoče. Začetek je že v tem, da se jasno pove: na to NE pristajamo! Kot državljani si zaslužimo več.

Nov PKP10 je prinesel nove solidarnostne dodatke. V zadnjem času so tako upokojenci dobili dodatke, pa študentje, pa velike družine, pa te in oni. Ter ne pozabimo še na turistične bone. Dodatki so čudoviti v teh časih, ko se vse draži, prav tako so turistični boni poleg finančnega doprinosa turističnemu sektorju pozitivno vplivali tudi na poznavanje lastne države. Toda to so bonboni. Mi bi pa bolj kot bonbone potrebovali pogoje, da si sami lahko skuhamo kvalitetno kosilo. In kaj se dela na tem osnovnem področju?

Cene energentov so že v višavah. Lanska inflacija je bila 5%, kakšna bo letos? Napoveduje se, da bodo mlečni izdelki za 10% dražji. Nepremičnine so tako drage, da si jih velik del državljanov sploh ne more privoščiti. Dodajmo k temu še, da je veliko število mladih zaposlenih za določen čas in ni niti kreditno sposobnih. Pa to ne govorimo mladi osemnajstletniki, temveč tisti konec dvajsetih in v začetku tridesetih let, ki so potem prisiljeni v najemniška stanovanja, kjer so pa najemnine tako visoke, da je nemogoče privarčevati in bodo brez pomoči staršev nesposobni imeti za aro, tudi takrat ko bodo mogoče kreditno sposobni. Govorimo o PCT pogojih, o obveznem cepljenju in možnostih za vnovična zaprtja držav – vprašanje pa je, kako bomo preživeli letošnje leto?

Vedno sem bila optimistična. Toda že na zadnjo kolumno sem dobila nekaj vprašanj, če me je optimizem zapustil. Ni me, kar priča zadnji odstavek kolumne. Še vedno verjamem v ljudi, verjamem v dobro v ljudeh in verjamem v našo moč, da preživimo. Dokler dihamo, se bojujejo. Kljub optimizmu pa realistično opazujem, kaj se dogaja. Pogovarjam se z ljudmi v moji okolici in spremljam medije. Ter se vprašam, kako ljudje že danes sploh lahko plačajo položnice? Imam povprečno plačo, nimam otrok in razen stroškov ter investicij ne plačujem najemnine. Ne privoščim si luksuza, pa vendar ni enostavno. Zato se resnično vprašam: kako Slovenci to zmorejo? Povprečna plača se namreč ne dviga, cene pa rastejo in rastejo. Povprečna pokojnina je 800 evrov, več kot polovica upokojencev prejema pokojnino manjšo od 700 evrov, 8000 upokojencev pa prejema najnižjo pokojnino (280 evrov). Podatka, koliko ljudi v državi prejema minimalno plačo, pa sploh ni mogoče najti.

Ukvarjamo se z epidemijo in težavami zdravstvenega sistema ter vsak drugi dan nekdo napoveduje zlom le-tega. Toda, kaj pa socialni sistem? Kdaj bomo začeli reševati srednji razred, ki razpada? Majhen delež ljudi je vse bolj bogatih, večji delež pa čedalje bolj reven. Mar so vodilni pozabili, da je najbolj nevarno ljudstvo, ki nima nič in nič več ne more izgubiti? Nekateri pravijo, da smo padli tako globoko in da je potrebna revolucija, ker sprememb drugače ne bo. Omenjajo »reset« (ponastavitev). Revolucije zagotovo prinašajo spremembe, to je navsezadnje njihovo bistvo. Toda ne smemo pozabiti: ali prinašajo dobre spremembe ali le spremembe? In pa predvsem: revolucije so krvave. Dajmo torej ukrepati manj radikalno, manj krvavo – dokler se še da. Saj navsezadnje nam ni vseeno za nas same, za našo državo, za sodržavljane.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.