Kako je beseda »kmet« postala žaljivka?

Razvoj človeške družbe je potekal v smeri od lova in nabiralništva k poljedelstvu in živinoreji – nove dejavnosti so omogočile lažje preživetje in so prispevale nastanku prvih stalnih naselbin, sprva plemenskih, kasneje pa vaških in mestnih skupnosti. Kmetje so v Evropi v času med 14. in 18. stoletjem predstavljali 70 do 90 odstotkov prebivalstva, pravzaprav so stalnica vseh družb, saj so pridelovali rastlinske in živalske prehrambne izdelke in surovine za vse druge družbene sloje.

V srednjem veku je kmet s svojimi pridelki hranil in ohranjal pri življenju svečeniško in bojevniško kasto po načelu »Bog je ustvaril tri bitja – kmetje, viteze in duhovnike«, kmetje so se podredili vzvišenemu kozmičnemu redu, ki se je zdel nespremenljiv. Plemstvo in Cerkev sta kmete obravnavali s položaja oblasti in ga imeli za najnižji družbeni sloj. Negativne predstave o kmetih lahko opazimo povsod in v vseh časih: predstavniki grškega plemstva so kmete prezirali, jih imeli za prostake in je zanje bilo povsem jasno, da nikoli ne bodo imeli političnih pravic. V starem Rimu je beseda rusticus-vaščan pomenila preprosto, skromno osebo, ali tudi neotesan, grob, nevljuden. Revščina in neizobraženost sta v veliki meri prispevala temu, da so jih prepoznali kot takšne. Ta pomen ima, žal in neupravičeno, beseda kmet še danes.
Ko se piše in govori o razvoju civilizacije v zgodovini človeštva, se vedno misli na civilizacijo mest. Vasi so bile vedno podrejene, drugotnega pomena zato ne čudi, da so si bile vasi in mesta velikokrat nasprotujoči. Svobodne ali nesvobodne so kmete zgodnjega srednjega veka globoko prezirali. Kmet je postal sinonim za nevedneže, nepismenega in v nasprotju s cerkveno elito pomenil maso brez kakršnekoli kulture, grešniki s slabimi navadami že od rojstva in po naravi… Prevladovalo je celo mnenje, da za kmete še v nebeškem cesarstvu ni prostora. V knjižnem slovarju srednjega veka ni bilo niti ene vrline, ki bi bila označena z imenom kmečka. Kljub temu ponižujočemu odnosu do kmetov, je bilo kmečkih uporov v Evropi dokaj malo. V času kuge in stoletne angleško-francoske vojne (1337-1453), so se kmetje V Franciji uprli zaradi visokih davkov in obvezne in dolgoletne preskrbe vojske, a so te upore izurjeni in oboroženi vitezi hitro zadušili.

Nekaj desetletji kasneje je prišlo do upora angleških kmetov, ki so se uprli bogastvu cerkve in fevdalcem, takrat se je pojavilo geslo: » ko je Adam oral in Eva predla, kje so bili tedaj plemiči?« Vrhunec kmečkih uporov leta je bil 1381. pod vodstvom Wata Tylerja, takrat so angleški kmetje vzklikali: »Mi smo ljudje, ustvarjeni po Kristusovi podobi, z nami se ravna kakor z divjimi zvermi!« Tudi na slovenskem so bili kmečki upori v razdobju 250 let, od prvih na Koroškem (1478. leta) do zadnjega Tolminskega leta 1713., vedno zaradi previsokih dajatev nikoli zadovoljnih fevdalcev.

Na žalost pisanih virov o tem, kaj so kmetje mislili in kako so doživljali svoje vladarje pa nimamo, kmetje so (kot pravzaprav tudi ženske) v zgodovinskih virih spregledani, pripadajo molčeči večini, so ljudje brez arhiva in brez obraza. Življenjske usode te večine navadnih ljudi so nam neznane, pa tudi v novejši zgodovini ni nič boljše. Ta je bila rezervirana le za bogate in vladajoče, ki so, tako si mislimo, krojili tokove družbe. Vendar, kaj bi bilo z vsemi njimi, če bi jim ne kmetje priskrbeli hrano?

Delo

Nekateri pravijo, da je leta 2015 prvič v zgodovini človeštva večina svetovnega prebivalstva živela v mestih, se pravi od prvih naselbin do danes je število mestnega prebivalstva preseglo število prebivalstva na vasi. Pomislimo, kakšne bodo posledice za preživetje človeštva, če ne bo ljudi, ki bi ga s svojim trdim, a nehvaležnim delom prehranjevalo? To bo gotovo nov družbeni problem, ki ga tudi znanost ne bo mogla rešiti čez noč. Kmetijstvo je, če to priznamo ali ne, osnova za samooskrbo, zdravje in neodvisnost naroda zato bi moralo v politiki zasedati pomembno pozicijo, ki jo je pred nekaj desetletji tudi imelo. Hitra odprodaja kmetijskih zemljišč in gozdov ali njihova preobrazba v zazidljiva zemljišča, niso dobra popotnica za našo prihodnost, sploh pa zato, ker kmetijskih zemljišč nimamo na pretek. Ali se zavedamo tega, da je najhujša civilizacijska bolezen – glad, mi, otroci hitrega potrošništva?

Avtorica: Mimi Šegina

(deloma povzeto iz Politikinega zabavnika, marec, 2022)