Kako aktivni bi morali v resnici biti v svojih življenjih? #Ajdapiše

Ko sem med jutranjim umivanjem zob še vsa zaspana razmišljala vse možno, kar človek pred prvo kavo pač počne in ne pride sicer do nobenih pravih zaključkov – le misli letijo po glavi s svetlobno hitrostjo – sem se vprašala: mar sem postala preveč pasivna v svojem lastnem življenju?

Spomnila sem se sebe iz gimnazijskih dni, ko preprosto nisem verjela ne v bogove, ne v usodo, niti ne v vesolje. 100 % sem verjela, da je vse v mojem življenju odvisno popolnoma od mene same. Verjela sem, da lahko premikam gore. Če se mi jih da. Saj veste, 16-letniki so polni idej, manj je pa realizacije. Pa vendar – ko sem se nekaj odločila, sem to tudi naredila. Nisem razmišljala dolgoročno, nisem pa sploh razmišljala v kontekstu sveta. Da se kaj ne bi dalo samo zato, ker je situacija pač takšna? To ni šlo v moj kontekst. Živela sem v veri, da je vsak človek svoj otok, kakšen je ta otok, pa je odvisno od njega.

In potem odrasteš … kar koli že to pomeni. Definitivno ne to, kar sem nekoč menila (odrasli v resnici vedo še manj kot otroci, namreč).

In se zbudiš v petkovo jutro konec marca 2026 in dobro veš, kako malo je v resnici odvisno zares od tebe. Gledaš vse več raket na lepem nebu naše Zemlje, vse več vojnih žarišč in vse več posledic, ki pridejo z njimi, ki niso popolnoma nič v tvojih rokah. Tudi v resnici niso odločitev tistih, ki si jih (ali nisi) obkrožil prejšnjo nedeljo. Temveč je vse skupaj splet nekih drugih odločevalcev …

Pa si potem misliš: si ovca? Si le igralec na svetovnem odru in plešeš po scenarijih drugih?

Bi bilo morda res smotrno opustiti ta svet, to sodobno družbo in oditi iz nje? Živeti »off grid«. Stran od vsega, le sam zase, sredi narave. Pa se kaj hitro zaveš, da tudi to naravo ti lahko nekega dne nekdo hitro podre in tam nekaj zgradi. Čeprav si ti želel le živeti v miru, ne težiti drugim, pa upal, da drugi ne bodo tebi. No, pa temu ni tako, kajne?

In kaj je torej smisel tega življenja, če v resnici skoraj nič ni pravzaprav odvisno od nas samih? Za neko trmoglavko, kar seveda sem, je namreč ta odvisnost takšna grozna stvar, ki uniči vso veselje do življenja. Se od mene res pričakuje, da samo diham (pa še to je avtomatsko) in izpolnjujem nekaj, kar je bilo že v naprej odločeno oziroma o tem odločajo drugi?

Morda moram zamenjati zobno pasto, saj očitno spodbuja nihilizem v meni. Ni dobro, da si vso moralo sama sebi vzamem že za »dobro« jutro.

Pa vendar: kaj pa lahko storim? se sprašujem, ko pospravljam zobno ščetko in se pogledam v ogledalo. Ne vem … v bistvu samo vem, da res veliko ne vem.

Skomignem z rameni in grem v službo. Morda bom imela toliko obveznosti, da bom na vse to pozabila in samo obstajala ter izpolnjevala vse, kar mi je očitno namenjeno. Dobro in slabo. Vse do naslednjega trenutka svobode, ko bom imela tistih nekaj lepih minut samo zase, da misli spet podivjajo in se ne ukvarjam več z zahtevami tega trenutka, minljivosti sebe v tej grozni moderni družbi, temveč lahko moj um odplava navzgor, postane del vesolja in vidim širšo sliko …

Pa ne da bi vam to priporočala, kajti čeprav se plavanje uma po oblakih sliši nadvse romantično, pa je v resnici kar kruto. Odvrne te od veselja nad obstajanjem, kajti bivanje je zahtevno …

In naj zaključim s citatom iz serije Sinovi anarhije: True freedom requires sacrifice and pain. Most human beings only think they want freedom. The truth is they yearn for the bondage of social order, rigid laws, materialism. The only freedom man really wants is to be comfortable.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.