Kaj se zgodi, ko vrag odnese šalo? #Ajdapiše

Slovenija oktobra na račun višjih cen energentov na letni ravni beleži triodstotno inflacijo. Oktobra, na letni ravni! Pretežno zaradi energentov. Leta pa še ni konec. Kam gremo? Se zavedamo?

Na novinarski konferenci so slovenski cestni prevozniki opozorili, da »lahko čez noč pride do motenj v oskrbi«. Scenarij, ki ga gledamo v Veliki Britaniji, ni nemogoča opcija naše prihodnosti. Cene goriv so se podražile, kar pomeni, da se bo podražilo vse – če se ne ukrepa. Pa verjetno smo s tem ukrepanje prepozni in lahko le še gasimo požare, ne bomo pa zares spremenili tistega, kar prihaja. Pa ni le cena goriva, ki teži naše prevoznike, temveč tudi motena oskrba z dodatkom za čistejši izpuh (AdBlue) in pa predvsem pomanjkanje delovne sile. Manjka nam 2.000 voznikov. Vsaj. Kaj to pomeni? Da ne bo goriva vedno na bencinski postaji. Da morda ne bo vašega zdravila v lekarni in kisika v operacijski sobi. Pa živil v trgovinah. Najprej pride manjko, temu sledijo podražitve.

Koliko več plačate trenutno na mesec za poln tank bencina? Koliko nas po stala letošnja kurilna sezona? Sploh glede na to, da je nenavadno hladno za konec oktobra in hkrati ne pozabimo, da se je letošnja zima vlekla vse do poletnih mesecev – zdi se že zelo dolgo nazaj, toda tudi sama sem letos maja še smučala na Krvavcu. Ste opazili, da se draži hrana? Centa za centom, evro za evrom … Vlada sicer obljublja davčno razbremenitev in torej povišanje naše neto plače, hkrati pa ne vemo, kje se bo poznal ta primanjkljaj v državnem proračunu. Sploh z zavedanjem, da so zaradi Covida-19 izdatki večji. Glede na število okuženih pa očitno virus še ne odhaja. Kupljena cepiva doniramo v tujino, ker se naši državljani ne želijo cepiti in hkrati porabljamo velike vsote denarja za promocijo cepljenja. Nismo drastično uspešni pri tem. Veliki izdatki, hkrati tudi velika zadolžitev in le upanje državljanov, da so se naši voditelji izpogajali za dobro obrestno mero, pa sploh niso največji problem, ki je posledica virusa, temveč so to podjetja. Vsa podjetja, ki imajo v letošnjem letu zaradi višje izdatke zaradi rasti cen (energentov, logistike in tudi samih surovin), hkrati pa tudi vseh »Covid-19« izdatkov (nakup mask, testov, razkužil in vsega ostalega, kar je zahtevano; pa morda oprema za delo od doma; navsezadnje tudi kadrovski izzivi, ko delavcev ni zaradi karanten; etc.). Podjetja tako denar, ki bi ga lahko uporabili za investicije ali pa nagrade delavcem, trošijo za preživetje. Podjetja in državljani tako že sedaj porabijo veliko več za preživetje kot par mesecev nazaj. Obstoj, ne luksuz.

Sistemi so kot velike ladje – njihovo pot težko spremeniš. Traja preden uspeš zaviti. Ali pa so morda sistemi kot kolesje. Nič se zares ne spremeni, če izboljšaš le eno področje. Ko menjaš v višjo prestavo, mora iti zobček za zobčkom … Zato pa revne države ostajajo revne, saj če tudi uspeš izboljšati gospodarstvo, se učinki ne pokažejo, dokler ne izboljšaš hkrati še infrastrukture (boljše povezave; urejena elektrika, etc.), pa šolstvo (usposobljena delovna sila), zdravstvo (dobro javno zdravje, da so delavci zdravi) … Tako gre pa tudi v nasprotno smet. Stvari se počasi spreminjajo. Počasi izgubljamo luksuze, ki smo jih imeli.

Morda je to naše nepozorno opazovanje dogajanja tudi posledica napačnega poučevanja zgodovine. Vedno so določeni datumi, določene letnice. Ko se je končalo rimsko cesarstvo, ko se je zgodila revolucija, ko je propadel socializem in podobno. Vse znamo časovno določiti. V resnici pa se nič ne zgodi skozi noč. Vse se spreminja tako počasi kot narava. Nikoli listje ne odpade v enem dnevu, niti obarva se ne v eni noči. Spremembe pridejo počasi in mi to ponavadi ne opazimo. Oziroma spregledamo šele, ko je sprememba že velika in očitna. Noben prelomni zgodovinski trenutek se ni kar zgodil. Gre za kopico manjših sprememb, manjših dogodkov, ki so vodili v določeno smer. Predvsem pa gre za kopico majhnih odločitev. In to je tisto, kar pozabljamo. Odločitve. Samo odločitve so zares tiste, ki ustvarjajo realnost. Družbeno realnost, navsezadnje pa tudi našo osebno.

Toka zgodovine ne moremo spremeniti. Posamezniki ne morejo rešiti sveta. Lahko pa s pametnimi odločitvami rešimo sebe. Kajti naše odločitve, ki jih sprejemamo vsak dan, vplivajo na našo realnost. Pravijo, da prevečkrat precenimo, kaj lahko naredimo v enem dnevu in enem letu, podcenjujemo pa vse tisto, kar lahko naredimo v desetletju ali dveh. Kaj bomo naredili v tej situaciji?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.