Kaj se zares skriva v vaši čokoladi? #Ajdapiše
Svetovni paradoks je to, da na jugu otroci delajo cele dneve in pridelujejo kakav, zato da se mi bojujejo z demoni v glavi – bi še eno čokoladko več, ko je tako sladka in dobra? Saj smo si jo zaslužili, ko tako pridno delamo … In potem spet delamo načrte hujšanja ter odpovedovanja.
Dva tedna nazaj sem pisala o avokadu in dobila namig za ogled dokumentarnega filma »Skriti obraz čokolade«, ki prikazuje temačne strani nastanka čokolade. Priporočam ogled, vendar le če ste pripravljeni pogledati resnici v oči in spoznati, kako rada Hinavščina prebiva v zahodnem svetu. Še en paradoks današnjih dni – tako pogosto se gledamo v ogledala, tako veliko sebkov posnamemo, vidimo pa nič. Zastrmimo se v ogledalo in poglejmo resnici v oči. Poglejmo skozi videz v globine naših osebnosti. Kdo smo? Kaj nas odlikuje? Iščemo perfekcijo v videzu in poslovnih uspehih, iskanje odličnosti v človeškem karakterju pa je ostalo v antičnih časih.
Potrošnja čokolade raste. Letno je to posel vreden 100 milijard dolarjev, pridelovalci pa od tega dobijo zgolj 6% – zaslužijo manj kot evro na dan. V zadnjih 25 letih je v Slonokoščeni obali, ki pridela 40% kakavovca na svetu, izginilo 90 % gozdov. Še en paradoks: pridelovalci sekajo in požigajo drevesa, ker le tako kakavovci, ki so grmi oziroma nižja drevesa, dobijo dovolj svetlobe. Zemljo dodatno gnojijo. Ker pa je manj dreves, je manj deževja, zato kmalu postane to področje neprimerno in kakavovci ne rastejo več. Pridelovalci področje zapustijo in se odpravijo na drug del gozda, »kjer vajo ponovijo«. Poleg uničevanja gozdov, uporabe nevarnih pesticidov, pa je proizvodnja sporna tudi zato, ker je vsak tretji pridelovalec otrok. Nekateri otroci in tudi odrasli za določeno obdobje opravljenega dela (prva tri leta) niso plačani, ker odplačujejo »navidezne dolgove«. Klasičen primer trgovine z ljudmi.
Kaj torej jemo, ko jemo čokolado? Delo otrok z mačetami v rokah in nevarnimi pesticidi? Na vprašanje v filmu, zakaj ne uporabljajo zaščitne opreme, odgovorijo preprosto – ker jo ni. Predstavnik za stike z javnostmi enega večjih čokoladnih podjetij na vprašanje o nizkem plačilu proizvajalcev tudi odgovori sila preprosto – saj to ni le problem čokolade, temveč je enako pri recimo proizvodnji bombaža za oblačila. Res je. Nista le avokado in čokolada. Svet je kompleksen in težav je mnogo. Rešitev tudi ni tako preprosta, da vam bi lahko enostavno svetovala – nehajte jesti čokolado. Težava je predvsem v naši požrešnosti in v mislih nimam le hrane.
Težava današnjega življenja na Zahodu je izobilje. Vsega je preveč. Ko sem se z učiteljem kreativnega pisanja pogovarjala o pisateljski blokadi, mi je svetoval, naj pogledam po prostoru in pišem o stvareh, ki v tem prostoru so. Zato se ustavite za trenutek in poglejte okoli sebe. Kot da bi otroka učili besede, naštevajte, kaj vse je okoli vas. V mojem primeru: računalnik, miza, knjige, svetilka, telefon, zvezki in rokovniki, skodelica in notri kava, roža, cvetlice, omare, postelja od psa, slamnik, slike, pasja igrača, parket, zavese, preproge … Tako veliko stvari nas obdaja, ki pa jih niti ne opazimo več. Zasičeni smo. Marie Kondo, japonska »kraljica« na področju umetnosti pospravljanja, je razlagala o gospe, ki ji je pomagala pospraviti stanovanje. Vse sta uredili, odvrgli nepotrebne stvari, pospravili po kategorijah … Vendar gospa nikakor ni bila zadovoljna. Prostor se ji je zdel še vedno prenasičen, ni dihal. Marie ji je svetovala, da naj vse iz embalaž pretrese v stare steklene kozarce in drugo prozorno ali belo embalažo. Kosmiče, riž, testenine … vse, kar se je dalo. Kajti vse te škatle so različnih barv, različnih napisov in polne informacij, ki »skačejo v nas«. Pa se tega sploh ne zavedamo več. Imuni smo postali – zavestno ne opazimo, ampak nas v resnici duši. Mesta so polna reklamnih napisov in panojev. Zato v naravi najdemo oddih. Ni le čisti zrak in mir, temveč tudi ta odsotnost informacij okoli nas. Vsega je preveč.
Nihče nas ni naučil, kako se odpovedati, ko je vsega preveč. To je nekaj, s čimer se generacije pred nami še niso soočale. Mi pa se moramo to naučiti in naučiti tudi naše zanamce. Imeti »preveč« namreč vodi v apatičnost in otopelost. Ko poslušamo o afriških otrocih, ki z mačetami sekajo plodove, da pridobijo kakavovec za našo čokolado, se naši problemi zdijo majhni. Vendar vedenje o teh težavah v resnici ne vpliva na našo realnost, tukaj in sedaj. Naši problemi so veliki, ker so naši.
Naslednjič, ko nakupujete čokolado, pomislite – je lahko luksuz nekaj, kar uživam vsak dan? Koliko potrebujemo za srečno življenje? Ko luksuzne stvari kupimo recimo 1x na mesec, namesto 1x na teden, lahko tudi posežemo po višji kvaliteti. Tista manjša podjetja, ki se trudijo potrošniku ponuditi podatke o sledljivosti kakava. Izobilje, v katerem živimo, nam nalaga tudi odgovornosti. Mi lahko spreminjamo svet. Potrošnik je kralj, ne pomeni, da se prosto dereš na prodajalca kot sužnja in da ti strežejo z leve ter desne, kar mnogi danes menijo. Biti kralj je možnost spreminjanja sveta, ki pride z vsakim centom iz naše denarnice. Kako uporabljamo to moč?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.