Kaj se je zgodilo z zaupanjem v korona časih? Ga že prej ni bilo? #Ajdapiše

Nov vladni ukrep zapoveduje obveznost izkazovanja PCT pogoja tudi z osebnim dokumentom. Priznam, da mi gre grozno na živce. Velikokrat se mi zgodi, da v teh hladnih dneh, stojim pred stavbo, po navadi imam v eni roki neke stvari, vrečke, torbico in še kaj, z drugo si potem skušam nadeti masko na obraz. Vstopim v stavbo. Seveda sem pozabila in me vedno znova preseneti ta PCT pogoj. Pač ne hodim veliko po trgovinah, ne uporabljam pogosto javnega prevoza in tudi v kavarnah sem zadnje čase redkokdaj. Zatorej me to preseneti. Če si na domžalski pošti prej dobil vprašanje o pogoju le pri okenčku, je sedaj tam študent, ki sicer lepo pozdravi, toda potem hoče »ta pogoj«. In ker pozabljam gesla, na telefonu uporabljam prepoznavo obraza. Kar pomeni, da dam masko dol, odprem telefon, dam masko nazaj, pa spet dol, ker sem pozabila, da rabim še vstop v zVem. Seveda to ni po pravilih – toda prepričana sem, da večina uporablja prepoznavo obraza in dela podobno. Pokažem potrdilo o cepljenju. Potem iščem v denarnici osebno in zopet skoraj vse spustim iz rok. Lahko bi bila bolj organizirana in se na vse to pripravila vnaprej. Pa nisem. Tudi zato, ker je to nekaj novega. Pa se mi ponovi enako v knjižnici, nato v Mercator centru …

Najbolj pa me razžalosti, ko se usedem v lepo kavarno, da bi spila kavo na soncu in prijazna natakarica pozdravi, nato se pa opraviči, da je pozabila telefon in se odpravi v notranjost lokala, da mi najprej preveri PCT pogoj. Preden lahko naročim kavo. Ni ji všeč. Tudi meni ni. Vprašanje, ki se mi postavi je: kaj mi ta situacija krade, čeprav obe upoštevava zahteve in jaz izpolnjujem vse zahtevane pogoje? Kaj me zmoti?

Ukradena je čarobnost trenutka.

Kakovost kave ni slabša. Bila je zelo dobra kava. Tudi postrežba je bila izjemno prijazna. Bil je lep dan. Toda del čarobnosti je izginil.

Čemu, sem se spraševala. Osebno pokažeš, ko prideš na banko, pa na carino, pa na pošto … To smo se že navadili. To s PCT pogojem pa je novo. Zakaj so mnogi tako jezni? Ker se hodijo testirat večkrat tedensko že skoraj leto in pol, da vedno znova dokazujejo, da so zdravi. Seveda te razjezi. Pa recimo, da to sprejmeš in se testiraš. Potem moraš pa še to dokazovati znova in znova. Če v prvem primeru (torej testiranje) obstaja dvom, da si bolan in ne veš, se vprašam, kakšen dvom je v drugem primeru (ko sem na primer že v kavarni)? Da lažem? Kaj je to drugače kot takrat, ko moramo kazati osebni dokument, da smo dovolj stari za nakup alkohola? Pravzaprav ni. Zakoni (ali pa odloki v tem primeru) so jasni. Potrebuješ PCT pogoj. Moraš biti star 18 let za nakup alkohola. Imam PCT pogoj in stara sem dovolj, da je kava lahko tudi irska. Toda to ni dovolj. To moram dokazati! Saj dejansko ni nič hudega. Pokažem papirje. Imam jih. Kaj me torej moti? Moti me, da v tej državi, predvsem pa v tej družbi, nič več ne velja samo po sebi. Vse se preverja. Dokazuje. Zakaj je izginila čarobnost? Ker sem se zavedala, da živim v družbi, kjer zaupanja ni. Kjer moja beseda NIČ ne šteje. Ni dovolj, da rečem, imam PCT pogoj. Pokazati ga moram. Ni dovolj, da rečem, jaz sem Ajda Vodlan. Pokazati moram. Ni dovolj, da povem koliko sem stara. Moram pokazati. Se torej res čudimo, da nihče ne verjame več v politiko, v stroko … ? Kako naj verjamemo, če nam nihče ne verjame.

PCT pogoj obstaja, ker se želimo obraniti pred virusom. Toda čemu obstaja preverjanje? Mar res verjamemo, da je število teh ljudi, ki ne spoštuje odlokov tako veliko? Kako veliko? Je večinsko? Verjamem, da obstajajo. Pa zavoljo te kolumne pustimo ob strani, da lahko s pogojem PCT prenašamo virus (sama sem bila cepljena in imela virus, tako da vem) oziroma biti brez pogoja PCT ni avtomatsko imeti virus. Če tudi to ni pomembno in je pomembno le, da imamo PCT: mar se nam res kot družbi splača tako striktno preverjati pogoj, da to delo nalagamo ljudem, ki bi morali opravljati druge naloge? Natakarica bi v tem času lahko postregla že druge stranke. Ta študent na pošti pa bi lahko počel kakšno bolj koristno študentsko delo. Lahko bi ustvarjal. Koliko denarja bomo zmetali skozi okno, da plačamo vse tiste inšpektorje, ki morajo preverjati PCT pogoj? Mar ne bi bil ves ta denar bolj smotrno porabljen v korist zdravstva? Koliko denarja bomo namenili izključno zato, ker smo se odločili, da NE ZAUPAMO LASTNEMU NARODU? Ne zaupamo drug drugemu. Mar ni to žalostno?

Preverjanje ni nič novega. Ta primer preverjanja pa je nov in zato je to odlična priložnost za razmislek o naših vrednotah. Mar želimo biti družba, ki bo preverjala vse? Postajamo družba, kjer beseda nič več ne velja. Obstaja čudovit termin, ki pa danes skoraj ni več v uporabi – »v duhu zakona«. Kakšen je namen zakona? Pri nas to ne velja več. Vse se mora zapisati do zadnje izjeme. Šteje le črka na papirju. In ni le oblast takšna, temveč smo mi enaki. Vsak odlok, ki so ga izdali, smo mi (in novinarji!) iskali abstraktne primere, da nam podajo točen odgovor. Ali moraš nositi masko, če si sam v gozdu (čas prve karantene)? Če si sam v gozdu, si sam – te tudi nihče ne bo preverjal, mar ne? Če te bo, pa nisi več sam.

Želimo družbo nadzora? Družbo inšpektorjev? Ali pa družbo, kjer bomo spoštovali zakone v duhu zakonov? Ali bodo prišli časi, ko bom morala natakarici kazati tudi svoje bančno potrdilo in plačo, da je ta evro, s katerim plačam, res moj? Kje bomo postavili mejo in kaj vse nadzorovali?

Koliko časa, energije in denarja zmečemo za nadzor? Kajti zavedajmo se, da en del bo vedno goljufal. To je dejstvo. Vprašanje pa mora biti smotrnost nadzora. Ali je v tem trenutku to smotrno? Bomo res z nazorom rešili to situacijo?

Bo otrok uspešen, če boste vedno nadzorovali njegovo delo? Pregledovali njegovo nalogo tudi v gimnaziji? Vas partner ne bo varal, če ga boste ves čas nadzorovali? Vprašanje nadzora in zaupanja ni le na državotvornem področju, temveč je široko družboslovno vprašanje. Kakšna družba želimo biti? Kakšni ljudje? Kajti prišli bodo časi, ko tega virusa ne bo več. Vprašanje zaupanja pa bo ostalo. In ne pozabimo, da danes ustvarjamo prihodnost. In kakšno prihodnost ustvarjamo, ko povečujemo nadzor?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.