Bilo je v sredo, ko sem na portalu prebrala odlično spisano pismo KK Kansai Helios Domžale s podporniki. V celoti ga lahko preberete tukaj, jaz pa poudarjam, da sem se z vsebino strinjala na več delih – tako s kritiko nepodpore vrhunskega, profesionalnega športa v Domžalah kot tudi s pohvalo, da Občina močno vlaga v objekte za rekreacijski šport. Slednje je odlično. In v Domžalah je ogromno prostora za rekreacijo. Po tem smo dejansko postali tako prepoznavni, da našo infrastrukturo, od rekreacijske poti ob Kamniški Bistrici do skate parka, vmes pa še kar nekaj kolesarskih parkov in vseh drugih površin, koristijo tudi turisti. Toda od teh tujih obiskovalcev mi kot občani nimamo nič. Če smo že res zelo preveč praktični, imamo v bistvu samo minus. Naših gostinskih objektov po večini ne koristijo, pustijo pa smeti tam, kjer mi plačujemo drag odvoz. Toda tako pikolovski ne bomo.
Naliti pa si moramo čistega vina, ko primerjamo profesionalni in rekreativni šport. Prvi namreč močno vrača v lokalno okolje. Daje službe, ki niso odvisne le od javnih sredstev. Krepi ugled mesta v nacionalnem in tudi mednarodnem okolju. Financira tudi druge, recimo med drugim tudi medije. In navsezadnje daje upanje in priložnost mladim ter nadarjenim, da lahko na visoki ravni uspejo tudi v domačem okolju. Trenirajo doma, pokale pa pobirajo po svetu, seveda.
Kolumne na temo športa, o katerem vem veliko manj kot o kulturi, politiki in še čem, nisem spisala le zaradi košarke. Tekom poletja smo namreč veliko lahko brali tudi o izzivih na nogometnem igrišču.
Tudi ni vse črno. V torek se namreč odpira večnamenska dvorana.
Problem s profesionalnim športom, tako kot z marsikatero drugo zadevo, je v tem, da dolga leta vlagaš brez rezultatov – ti sledijo šele kasneje. Ko smo torej tistega daljnega leta praznovali prvič, ker smo v Domžalah dobili dva nogometna kluba v prvo ligo, je bil to uspeh let poprej. Ko se vlaganja ustavijo, neuspeh ne sledi kar takoj. Traja, traja, potem pa bum. Takrat je pa že dolgo prepozno.
Marsikomu se je v poletnih mesecih, ko je bral afere domžalskega kluba, trgalo srce. Predvsem tistim, ki so dolga leta v igralce vlagali ne le denar, temveč čas in trud.
Vendar ne gre le za šport. Zdi se, kot da smo kot celotna država in družba na nekem pomembnem prelomu. V devetdesetih smo želi uspehe in bili tista najboljša tranzitna država. Sledili so slabi koraki in veliki neuspehi. Pokazale so se marsikatere razpoke. Danes se kažejo posledice, ki jih je v resnici pustila gospodarska kriza. Tisti dolgoročni vplivi, ki pa niso rešljivi tako na hitro. Kaj bomo torej naredili?
Bomo izbrali neke populistične ukrepe, krpali vse na polovico in se tolažili z nekimi malimi nagradami? Ali pa se zavedali, da uspehi pridejo, ko se dolgo časa trdo dela. Ko se moraš marsičemu tudi odreči. Ko moraš sprejeti drzne in pogumne odločitve.
Mineva dvajset let, ko se je nad Mercatorjem v Domžalah odprla knjižnica. To je bila drzna poteza nekdanje županje, ki je takrat prejela vrsto kritik. Kako si je drznila tako »umazati« knjige, kulturo, da jih je posadila kar v trgovski center? Danes je to ena izmed najbolj obiskanih knjižnic v državi. Trgovski objekt s kulturo vred pa se je držal tudi športnega objekta – stadiona Domžale.
Se bomo upali sprejeti novih drznih odločitev, ki bodo Domžale na dolgi rok spet popeljale v boljše čase?
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
