Kaj je razlika med lakoto in požrešnostjo?

Nova naselja rastejo kot gobe po dežju, tudi v Domžalah že skoraj ni kotička, ki ga ne bi ogradili, pozidali, zabetonirali. Se ob tem upošteva planska gradnja mesta, ali gre samo za zaslužek od prodaje zemljišč? Rast in razvoj, pa kaj še!

Najbolj zelena ulica v Domžalah je Miklošičeva ulica, ki povezuje center mesta, (če mu tako lahko rečemo), z zeleno osjo Kamniške Bistrice in Šumberkom. Današnji sprehod me je razžalostil: rečna obrežja so zatrpana z naplavinami, gozd pa na vrhu hriba bo kmalu »plešast« – drevesa ležijo naokoli kot spodrezani velikani. Drevesa zbolevajo pred našimi očmi, a mi tega ne opažamo. Umirajo smreke, bukve, listi javorjev, teh barvitih jesenskih dreves, so posuti s črnimi pikami, kostanji prav tako in ta pojav ni povezan z jesenskim ciklusom odpadanja listja. Gre za plesen, ki je znak onesnaženja. Pa tako radi slišimo, da imamo radi naravo in skrbimo zanjo. Obenem se ne moremo odpovedati svoji zapravljivosti s katero smetimo svet in se čudimo, da se spreminja klima in mi z njo. Vse že vemo, a se ne znamo ustaviti, ali se pa nočemo?

Nekoč, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je v Domžalah zrastlo prvo večje naselje, ulica, ki je nosila ime Veljka Vlahovića, črnogorskega revolucionarja in politika. Po osamosvojitvi so ulico preimenovali v ulico Frana Miklošiča, to je slovenskega filologa, jezikoslovca in slavista. A obstaja še eno ime za katerega sem izvedela nedavno: ulica lačnih.

Zgodba pravi, da so prvi stanovalci ulice bili pripadniki policije in socialno šibkejšega prebivalstva, delavstva. Zasnova ulice je bila dobro premišljena, z veliko zelenih površin in z drevoredi ob glavni osi, drevesa so bila tudi na parkiriščih. Kakšno razkošje za današnje čase!

Nekoč je po cesti pripeljal tovornjak s pomarančami. Nenaden udarec v zapreko je ustavil tovornjak, odprl se je tovorni del in so pomaranče zletele po tleh. Pomaranče niso bile vsakdanje kot je danes marsikaj in so, seveda, otroci iz ulice stekli za njimi, jih pobirali in z veseljem pojedli.

Tisti, ki je to videl je bil nekdo, ki pomaranč ni maral ali pa jih je lahko jedel kadar je hotel, škodoželjno je razglasil ulico za ulico lačnih. Danes so ljudje ob presežku dobrin še vedno lačni, a ta lakota je nenasitna. Zato se sprašujem, kdo je danes zares lačen in kdo neustavljivo požrešen?

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.