Kaj je prava vrednost dela in kruha?

Zadnje čase ni nihče zadovoljen s plačilom, ki ga prejme za opravljeno delo, še manj so zadovoljni upokojenci, ki naj bi živeli od plodov svojega nekdanjega dela. Ali to pomeni, da smo izgubili vedenje o tem, kaj je prava vrednost najsi gre za delo ali karkoli drugega?

Izbira izdelkov nikoli ni bila večja, a je ta »konkurenca« povzročila pravi kaos: je kilogram jabolk vreden 2,5 € ali 1,5 €? Je kilogram kruha zares vreden 4,5 € ali je njegova realna vrednost 2,5€? So dražja jabolka večja in morebiti umetno vzgojena, s podporo kemije in genetskega inženiringa, in ta dražji kruh, ima več vsebine in je bolj hranljiv kot tisti cenejši? Lahko je, lahko pa tudi ne, marketing naredi svoje in zapakira v celofan vse tisto kar so v nastanek kruha vložili kmetje, peki, prevozniki, trgovci in marketing sam. Daljša je veriga, višja je cena izdelka, to smo se že naučili in se počasi usmerjamo v domače proizvode, upajoč da bodo cenejši. Ceneje ne pomeni praviloma slabše, pomeni bolj realno. In tukaj se zatakne: realno je eno, a realnost je drugo, kaj ne

Poglejmo še vrednost dela. Če se prav spomnim je nekoč veljalo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo 1:7. Kako so do tega razmerja prišli res ne vem, vem le, daje to razmerje imelo nek smisel. Jasno, le v pogojih, ko se ljudje ne ženejo za prestiž in ne trgajo od ust tistim iz nižjih razredov. Plastično si to predstavljam tako, da če si cestni delavec zasluži en pošten obrok hrane za 10 €, tisti z najvišjo plačo naj bi bil zadovoljen s tistim za 70 €. Ne gre samo za hrano, tu je vse ostalo, najsi gre za stanovanje, hišo, televizijo, avtomobil, karkoli – bistvena je družbena norma, ki določa razmerja v družbi. Ali hočemo harmonično in uravnovešeno ali pa tekmovalno, oderuško in neusmiljeno družbo. Do prave vrednosti dela in življenja na sploh pridemo prek vrednot. Ko je najnižja plača osnova za najvišjo (ko gre za razpon 1:7), se potem hitro doseže konsenz o njeni višini! Žal so v času po osamosvojitvi vsa razmerja narušena in je nova vlada pred zahtevno nalogo, da zopet najde ravnovesje med plačilom in delom.

Srednji razred je nosilec socialne družbe, če se mu odpovemo, lahko pozabimo nanjo. Večina bi zdrsnila v nižji razred, saj visoki razred lahko obstane le če ima dovolj velik bazen za izkoriščanje delovne sile po najnižji ceni. Nove tehnologije morebiti lahko nadomestijo ljudi v nekaterih poklicih, a vendarle ne v vseh. Neodgovoren odnos do dela, do delavcev in delavk nas je pripeljal do njihovega kroničnega pomanjkanja, ne glede na stopnjo izobrazbe. Tam kjer ni človeškega spoštovanja in sodelovanja, zazija v gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu, skratka povsod luknja, a teh lukenj se je v našem sistemu nabralo preveč. Tako smo se približali osamosvojitvenem idealu, da bi Slovenija postala druga Švica, a žal le v prispodobi sira z veliko luknjami, znanega kot ementalec.

Želim si, da bi imeli nekaj razumevanja in podprli sedanjo politiko v njenih naporih pri ureditvi tega področja. Če bodo vsi stavkali in zahtevali več in več, bomo kot družba obubožali.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.