Je v vsakem od nas seme nasilja?

Obiskala sem Srbijo v teh časih, ko se marsikaj dogaja na političnem podiju in se prebivalci večjih mest zbirajo ob petkih v protestu proti nasilju v medijih in temu, da so ti postali trobilo oblasti. Spomnila sem se na proteste pri nas, ki so z vztrajnostjo demonstrantov uresničili zamenjavo vlade, kar pomeni, da niso bili brez učinka. Med demonstranti v Kragujevcu, ki so svoj mirni protest po centru mesta izvedli točno ob 18.00, je bilo videti predstavnike in predstavnice vseh generacij, od mladih družin, študentov, dijakov do upokojencev. Ljudje, ki so sedeli v kavarnah ali naključni mimoidoči, so jim sledili s pogledi in naklonjenostjo. Incidentov ni bilo. Povsem drugače pa potekajo protesti v Franciji. Povsod je vzrok protestov – nasilje.

Vsakodnevno se soočamo z umori, napadi in obračuni – ameriški »reality show« je postal svetovni način življenja ljudi, predvsem tistih iz depriviligiranih slojev družbe. Obenem je to (premišljena) rešitev, kako se znebiti »odvečnih ljudi« in ostati čistih rok, saj ti napadi ostajajo zunaj območja bogatih. Ob tolikšnem »oglaševanju« nasilja pri nas in drugod, smo postali imuni nanj, kdaj mu radi dodamo še svoj piskrček. Tako sem nedavno morala prisluhniti omizju sproščenih sedemdesetletnikov, ker so se, sproščeno in zelo glasno pogovarjali o tem, koga in zakaj ne marajo. »Jaz, recimo, ne poznam niti enega Indijca, a jih na splošno ne prenesem,« je prostodušno izjavil starejši gospod. Ko pa je nek drug izjavil, da bi bilo potrebno uvesti davke na nepremičnine s katerimi bi pomagali mladim priti do stanovanj, se je močno razburila prav tako stara gospa in skorajda kriče razlagala: »Si ti sploh normalen? Davek na nepremičnine, le zakaj neki? Naj si vsak pomaga sam, kakor ve in zna! Itak bi vse dobili Čefurji, ki jih je povsod preveč,« se je napihovala in pričakovala vsesplošno potrditev okolice. Niti malo se ni ozirala na sosedno omizje, kjer so sedele zaposlene delavke doma za starejše med katerimi je bilo gotovo več priseljenk. Govorimo o generaciji starejših, ki so preživeli strahote Drugo svetovne vojne in so v preteklem času užili vse dobrote socializma, morebiti ob tem tudi obogateli, danes pa podžigajo sovraštvo in dajejo mladim primer, da te leta ne naredijo bolj modrega. Ali bolj človeškega. Koliko je takih ljudi z vzvodi moči, ki gledajo le na ohranitev svojih pozicij ne da bi pomislili na svet, ki ga bodo zapustili za seboj? Indijci in Čefurji so le izgovor s katerim opravičujejo svojo sebičnost in omejenost.

Istočasno smo ponosni na to, da se brez strahu sprehajamo po slovenskih ulicah in naseljih, kot bi to bilo nekaj samoumevnega, kar nam je Bogom dano. Varnost je naša druga najpomembnejša blagovna znamka na turističnem meniju. Zadnjič nam je gospa, ki se je sem priselila iz Sao Paola, navdušeno razlagala, da je njena petnajstletna hči v dveh mesecih zgubila precej odvečne teže samo na račun tega, da se je upala iti ven, brez strahu, da jo bo kdo napadel.

Ne glede na različne izkušnje še živim v naivnem prepričanju, da so pošteno delo, splošno dobro in solidarnost med ljudmi glavni pogoji za srečno in mirno življenje ter napredek družbe. Upam, da v tem prepričanju nisem osamljena.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.