Je policijska ura popolnoma neracionalen ukrep? #Ajdapiše

So ukrepi, ki se zdijo logični. Recimo obvezne maske v zaprtih prostorih. In so ukrepi, ki se nam zdijo popolnoma neracionalni. Recimo policijska ura.

Uradno formalno policijske ure nimamo. Imamo prepoved gibanja na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, v času med deveto uro zvečer in šesto uro zjutraj, po novem pa od desete do pete. In kaj je namen te prepovedi? Verjetno to, da ni množičnega druženja po določeni uri. Vendar je množično druženje že tako prepovedano, bari pa so prav tako zaprti. Kaj torej?

Ali ocenjujemo, da je večerno in nočno druženje dejansko bolj nevarno za širjenje virusa? Ali pa odločevalci verjamejo, da sta ti obliki druženja manj pomembni kot dnevno druženje? Zvečer se več pije, in ko se več pije, smo si bližje. Resnica ali domneva? Vlade očitno menijo, da to ni le domneva, saj nimamo te prepovedi le v Sloveniji. Morda gre za razbremenitev policije. Iskreno povedano, ne vem in brez odgovorov so tudi moji sogovorniki. Ukrep se nam zdi neracionalen. K temu, da v njem ne najdemo smisla, zagotovo pripomore tudi neuspešna razlaga s strani pristojnega ministrstva ter vlade v celoti. Mediji v našem imenu vztrajno sprašujejo, zakaj in čemu, saj odgovora ni. Vsaj ne utemeljenega in argumentiranega. Demokracija navsezadnje pomeni, da vladajoči izvajajo politiko, s katero se vladani v večini strinjamo. Na tem mestu strinjanja ni veliko.

Kljub neracionalnosti ukrepa pa ukrep velja in Slovenija je pravna država. Če želimo v prihodnosti, da zakoni obdržijo težo in veljavo, posledično tudi naše pravice, ki so osnovane na zakonih, moramo zakone spoštovati. Kot družboslovko me, bolj kot racionalizem tega ukrepa per se, zanima, kako smo se ljudje prilagodili ukrepu, ki ga razumemo kot neracionalnega. Kako smo ga osmislili?

Tako kot smo osmislili vse ostalo. Pač prilagodili smo se. Kaj pa naj drugega? Verjetno smo to uro vsi v tem času že kdaj prekršili, ko smo se prepozno vračali domov. Sama sem jo nazadnje zamudila, ko sem se peljala domov od svoje sestre. Počutila sem se kot najstnica, kot otrok, in spraševala sem se, kakšno svobodo sploh še imamo v tem svetu? Naše svobode so s strani družbe omejene, zato da družba funkcionira. V tem trenutku se naše svobode omejujejo zato, da se čim prej premaga virus. Toda to spoznanje, da po deveti uri ne smem iz hiše, se me je še posebej dotaknilo. Kajti bila sem na obisku, ki je upošteval vse trenutne odloke – kaj se torej spremeni med osmo uro in deveto ali deseto uro, da bi jaz povzročila večje širjenje virusa? Mar ni vseeno, če se vračam domov ob osmih ali enajstih ponoči?

Večkrat sem že zapisala, da sem se v šoli pri zgodovini vedno spraševala, kako je med drugo svetovno vojno zgledalo življenje s policijsko uro in bodečo žico okoli mesta. Kako so se ljudje na to privadili? Resnično nisem razumela, kako so lahko tak ukrep sprejeli? S tem živeli? Kako se šolaš med vojno, ustvarjaš družino, se poročaš? Kako lahko živiš »normalno« v času vojne?

Spoznala sem, da je »normalno« termin, ki ga pripisujemo subjektivno. Prilagodimo se in včeraj nenormalno ter abstraktno, danes postane normalno. S tem zaživimo. Druženja se začnejo prej in ob devetih odidemo domov. Vsi se šalimo iz tega, vendar v večini sprejmemo. Šalimo se, da je država bolj uspešna, kot so bili naši starši pri tem, kdaj moramo biti doma. Šalimo se, da kar ni uspelo ženi, je državi – da je moški doma ob uri. Šalimo se, vendar sprejmemo.

Na moje osebno življenje je ta omejitev malo vplivala. To se bo spremenilo, če bo v veljavi tudi poleti, ko sem rada zunaj dlje. Trenutno je to zame ukrep, ki »mi ni veliko vzel«. Zato ga včasih ne opazim zares, kljub temu pa o njem veliko razmišljam. Fascinira me njegova abstraktnost. Predvsem zato, ker se sprašujem, kje je meja? V enem letu smo postali družba, kjer je praktično nočno življenje prepovedano in država, kjer se alkohol ne streže. Kaj vse človek lahko sprejme in na kaj vse se lahko prilagodi? Kaj vse lahko ljudje racionaliziramo?

Ta ukrep se mi zdi dobra iztočnica za debato, ki bi jo morali imeti v demokratičnih državah. Kaj ljudstvo lahko naredi, ko se sprejmejo ukrepi, s katerimi se večina ne strinja? Kaj lahko naredimo takrat, ko je sprejet neracionalen ukrep? Kaj naj ljudstvo naredi, če želi spoštovati pravno državo in njene zakone, vendar pa vidi, da se zakonodajalci premikajo v smer sprejemanja zakonov, ki morda ne koristijo družbi. Demokracija ni naravna danost. V času epidemije lahko vidimo, kako se naše pravice čez noč omejijo. Seveda je to smotrno v času epidemije, saj koristi za celotno družbo. Toda, kaj, če ne bi? Kakšna varovala imamo v demokraciji, če bi nekoč oblast prevzeli demokratično in začeli izvajati nedemokratične politike? V zgodovini imamo primere demokratičnih ureditev držav, ki so jih demokratično izvoljeni predstavniki popeljali v drugačne ureditve. Demokracija nikoli ne propade čez noč. Ne verjamem, da nas bo ta ukrep ali ta vlada peljala stran od demokracije. Vendar pa verjamem, da je vprašanje na mestu: ali smo kot državljani dovolj pozorni? Mar dovolj čuvamo svojo demokracijo in njena demokratična načela? Jih spoštujemo in ali o njih razmišljamo? Koliko sploh imamo v slovenskem prostoru debat o lastni državi in njeni ureditvi? Mar niso v Sloveniji konkretne politološke debate preveč zaprte v akademskih ustanovah in namenjene strokovni javnosti, politični krogi pa se vrtijo zgolj okoli aktualnih politik in vse prevečkrat leta 1945.

Vprašanje o smotrnosti prepovedi gibanja ponoči je lahko povod za vprašanje o demokratični ureditvi naše države. Glede na to, da mineva 30 let od naše osamosvojitve in da nas drugo leto čakajo volitve, je to morda idealni čas. Da se ustavimo in začrtamo smer. Se nehamo ukvarjati s Slovenijo 1945 in raje razmišljamo, kakšno Slovenijo želimo v letu 2045. Kajti epidemije in njenih ukrepov bo nekoč konec. Takrat pa ne bomo reševali le gospodarstva in javnega zdravstva, temveč se bodo pred nas postavila tudi druga vprašanja. Bomo na njih imeli odgovore?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi