Bilo je leta 2016, ko so se prvič odprli lonci na domžalski Kuhni na plac. Še zelo dobro se spominjam tistih prvih dogodkov, saj sem bila takrat zaposlena na domžalski občini in sem bila v ekipi organizatorjev. Spominjam se, ko smo par dni pred odprtjem prišli na idejo, kaj če bi župan dobesedno odprl lonec in tako »slavnostno« odprl tudi dogodek. Kje pa dobiti lonec na posojo? Poklicala sem v Celje na Emo Novum in se dogovorila, da so nam res posodili tisti klasičen retro lonec, rdeč z belimi pikami. Vsaka naslednja Kuhna je bila boljša, saj smo nadgradili ideje in tako se danes zvečer odpira že 9. sezona tega kulinaričnega dogodka. Ker ne delam več na občini, moja prisotnost tam ni več službena obveznost, še vedno pa zelo rada grem. Naj pa pri omembi ekipe, ki je začela s Kuhno na plac, nikakor ne pozabim Vida Repanška, idejnega očeta in gonilno silo v tistih prvih dneh in letih. Čeprav je bila orgazniacija zahtevna, bili smo še zelo zeleni, pa smo se učili in predvsem dobro imeli.
In Kuhna na plac je uspela ter uspeva še danes. Veliko Domžalcev pa tudi občanov drugih krajev pride na Kuhno. Čemu? Ker so kulinarični dogodki pravzaprav tisto najbolj, kar večina ljudi potrebuje. Dobro hrano, malo glasbe in odlično družbo svojih prijateljev. Kljub tehnološkemu razvoju smo namreč v samem jedru ljudje prazvaprav enostavna bitja potreb. In če tudi potrebujemo hrano za dušo, to so pa potem dogodki glasbene narave in podobni, pa je sproščena zabava ključna za vse nas. Da smo zadovoljni.
Smo pa obiskovalci v zadnjih letih Kuhne na plac, pa tudi sosednje Odprte kuhne začeli opažati, kako so se dvigale cene (in še vedno se). Obisk takšnih dogodkov tako za večino ljudi ni več tako enostaven. Če si se v prvih dneh teh kulinaričnih dogodkov odpravil na plac poizkušat različne jedi in je Vido Repanšek takrat še vsem ponudnikom »težil«, da porcije ne smejo biti prevelike, cene pa ne previsoke, danes temu ni tako. Nikjer po Sloveniji ni več tako. Kamor koli greš so cene visoke. Za eno jed in eno pivo na takšnih dogodkih za dve osebi hitro plačaš 30 evrov. Vendar niso le kulinarični dogodki, temveč na sploh kulinarika v Sloveniji: pice, hamburgerji, testenine in druge nekoč poceni ulične jedi so v Sloveniji izjemno drage. Presenti, ko se podaš v sosednjo Italijo, in ugotoviš, da tam pica ni 10, 12 evrov, temveč tudi le šest (torej skoraj pol manj!). Nekateri pravijo, da naj ne jamramo, češ, ali je potrebno iti vsak dan na kavo in jesti zunaj. Ne, ni potrebno. Se je pa potrebno vprašati, zakaj so cene pri nas višje. Potrebno se je vprašati, v katero smer nas to vodi. kajti naivno je pričakovati, da bo kdo cene spustil. V najboljšem primeru bodo enake, v najslabšem pa se bodo še naprej dražile. Koliko časa? Do kakšne višine?
In naj povem jasno: ni visoka cena na plečih organizatorjev. Slednji se namreč dandanes še veliko bolj trudijo, da najdejo ponudnike, kot nekoč. Ponudniki dvigujejo cene tudi zato, ker vse težje najdejo ljudi za delo in če jih želijo obdržati, jim dvignejo ceno. Vendar je ta dvig plače med nami manjši v primerjavi z vsem tistim, kar se je podražilo. Na koncu spoznamo tisto, kar v demokratičnih družbeh velikokrat ugotavljamo: nihče ni zares kriv, vsi pa nekaj prispevamo v to kolesje, ki se vrti in vrti …
Naj zaključim optimistično: petek je, Kuhna je! Uživajmo. Predvidevam namreč, da vse te naše skrbi, kaj bo in kako bomo, ni nič zares novega v človeški zgodovini.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
