Izvor uspeha: zunaj ali znotraj nas? #Benjaminovglas
Merila za uspeh se načeloma določa na individualni ravni vsakega posameznika, in se posodablja, redefinira tekom naših življenjskih izkušenj. Velikokrat pa se merila za uspeh prezrcalijo na posameznika s strani močnih družbenih smernic življenja.
Ugotavljam, da se (pre)velikokrat naslanjamo in odzivamo na okolico, namesto da bi se ustavili in ugotovili, da okolica nima tovrstne vloge pri doseganju našega razvoja in uspeha, kot ji ga (slepo) pripisujemo. Ko naredimo napačno potezo, ki je izzvana s strani okolice, sledi neprijeten kazenski krog, katerega namen je da zopet najdemo rdečo nit znotraj nas, kot je to pri biatloncih, ko (prevečkrat) zgrešijo tarčo.
Pozornost ali prozornost
Dandanes so merila za uspeh pomešana in se posodabljajo z življenjskimi izkušnjami posameznika in družbe. Človek se iz leta v leto izklesuje in od njega ostaja vedno bolj kvalitetno jedro, odstranja se balast v njegovem življenju. Družba kot orodja za doseganje izvora uspeha zunaj posameznika uporablja vedno agresivnejša orodja, kot so socialna omrežja, ki neposredno targetirajo našo potrebo po pozornosti, ki je velikokrat sama sebi namen. Tovrstna prozornost, pardon pozornost, ki je pridobljena brez pravega namena je namreč brezbarvno minljiva, od nje ne ostane nič oprijemljivega. Krepi negativni ego, ki človeka odtuji od samega sebe, kar lahko predstavlja nevarnost in škodo za normalno delovanje posameznika.
Individuum vs. kolektivno
Ugibam, da v kolikor bi vsak dobro poznal samega sebe bi to pomenilo, da bi vsak opravljal vlogo v družbi, kjer njegov doprinos predstavlja dodano vrednost in uspeh tako za individuum kot za kolektivno. Vendar kot vidimo v praksi temu ni (vedno) tako. Žal veliko ljudi opravlja vlogo, ki je sama sebi namen, torej ne poznajo meje med individuumom in kolektivnim, nagibajo se na stran individuuma. Uspeh lahko predstavlja posameznikovo ravnotežje med kolektivnim in individuumom, med dajanjem in prejemanjem, med skupnim in lastnim.
Zgornji pogled lahko sklenem z mislijo, da je uspešen tisti, ki bolje sliši samega sebe. Ta človek bo bolj uspešno opravljal svoje poslanstvo, ker je nenehno usklajen sam s sabo, in če sliši sebe lažje sliši kaj mu sporoča okolica. Povratne informacije, ki jih pasivno prejema iz okolice, mu omogočajo prilagoditev in razumevanje konteksta, v katerem živi.
V kolikor zasledujemo lastni razvoj, konkurenca ne obstaja zunaj nas ampak jo lahko prezrcalimo v spoznavanje samega sebe.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)