Ko se zjutraj, zame ob nenormalni uri, z lastno prisilo odpravljam v službo, slišim s hodnika stanovanjske stavbe, ki je kar na nivoju, pa vseeno glasovi prodirajo v kopalnico, glasne krike otrok, dveh majhnih otrok, verjetno sestre in brata, ki sta prisiljena iz tople postelje v hladno jutro v spremstvu tolažilnih in spodbujevalnih lažnih besed lastnih staršev …
Čisto navadna množična scena vsakega bloka, hiše ali drugih stanovanjskih objektov. Čisto normalno, da vsak mlada družinica zgodaj, prezgodaj, pod prisilo sistema vstaja iz edinega zares udobja, iz jutranjih sladkih sanj in zavetja odej in vzglavnikov v sodobno suženjstvo. Suženjstvo sistema, ki je tako popolno zasnovan, da deluje samodejno – avtomatsko. Vse je avtopilot, auto correct. Avtoimuno vse deluje po sistemu. Tako popolno zasnovanem, da okovje, palica in bič, že zastarele metode, niso potrebne. Kolektivno stanje suženjstva tako prefinjeno serviranega zasužnjenemu, da ima občutek privilegija in blaženosti …
Pa da se vrnemo k mladi družini. Mlada starša iz stanja blaženosti zbudita svoja mala otroka in jih brez milosti iztrgata iz zavetja tople postelje. Iz objema najbolj svetega in naravne formacije, ki se ji reče young family, mlada družinica, in jih svojevoljno brez emocij skozi pekel jutranjega transporta dostavita v institucijo, ki jima vzame vso individualnost in kreativnost. Jih formira v novo generacijo sužnjev. In tako vsako jutro, vsak dan do vsakega večera.
In vsak večer potem ta dva izmozgana, izčrpana starša od celodnevnega dela pobereta ta dva otroka, oropana individualnosti, odtujena od lastnih staršev. Vsi skupaj se zvečer na poti domov ustavijo na nekem fast foodu ali pa v trgovini posežejo po polpripravljeni hrani in se odpravijo v svoj osamljeni brlog, edino zavetišče od sveta. Podajo se k obednemu obredu, ki ga seveda spremljajo zvoki televizorja in računalnika. Vsak si individualno želi napolniti energetsko izpraznjene baterije in potem se vsak po svoje skrči v svoj kotiček s svojo tablico, telefonom, da najde malo intimnosti in zavetja od vseh informacij in dogodkov celega dne. In na ekranu, na katerem išče odmik od poplave informacij, se zopet znajde v preplavi informacij v obliki bombardiranih reklam, opozoril, ponudb. Da v miru ne more pogledati niti risanke, niti prebrati nekega čtiva. In tako se družina v pomanjkanju časa, da se sploh lahko spet poveže, v naglici pod pritiskom ure odpravi v posteljo. Da zjutraj ponovijo vse. Vse isto.
Izkurjenost, ki ob temu nastaja, je samo stopnja predizkurjenost, izkurjenost in totalna izčrpanost. Kdaj je totalna izčrpanost postala normalnost?
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
