Iščem stanovanje za mlado družino

Na našem vhodu nekaj dni visi z roko napisan oglas: Mlada družina z enim otrokom vzame v najem stanovanje za 400 evrov najemnine, plus stroški. Prosimo, pokličite na to številko …

Gre za stisko, ki jo pozna veliko mladih družin. Ne glede na te in one slovenske vlade, se situacija na tem področju ni spremenila že več kot 30 let. Spominjam se svoje trnove poti ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja – imela sva otroka in sva iskala način, da bi se odselila in osamosvojila. Četudi sva oba delala, nisva toliko zaslužila, da bi pri sedemindvajsetih dovolj privarčevala za nakup stanovanja. (Tudi danes je tako, da se mladi morajo še dokazati in imajo sploh srečo, če imajo službo in dostojno plačo.) Zato sva sprva iskala podnajemniško stanovanje – po celi Ljubljani, po oglasih in z veliko zagnanosti, a so nama vsi dali vedeti: če bi imeli psa, bi še nekako šlo, a ker sva imela otroka, je to bila misija nemogoče. Ne vem, česa se ljudje bojijo: da jim bodo otroci uničili pohištvo, ali da družine ne bodo mogli postaviti na cesto, če bodo s plačili zamujali? Pri tem se neha vsa krščanska ljubezen do sočloveka, kot tudi družinska politika: mladi naj bi imeli otroke, a naj za vse poskrbijo kakor vedo in znajo. Nekaterim pade žlica v med in jim starši zagotovijo vse – od strehe do šivanke, vsi drugi so prepuščeni pokvečenemu nepremičninskemu trgu in oderuškim najemodajalcem. Pri teh poslih ni mehkega srca, je le trd interes.

Pa bi sploh ne bilo treba, da je tako. Nama je takrat pomagal stanovanjski sklad podjetij, kjer sva bila zaposlena, nekaj so prispevali sorodniki, nekaj pa sva privarčevala sama in je nama nazadnje uspel veliki met – nakup svojega prvega, majhnega, a za nas zlatega stanovanja. Kreditov sva se izogibala, saj so obresti bile previsoke, višje kot so danes. Kakšen kamen se mladi družini odvali od srca ve le tisti, ki je prehodil to pot. Naše vlade, vse do sedaj, niso upale (ali hotele) narediti reda na nepremičninskem trgu – nekateri so prek vez in ugodnih kreditov nakupili po več stanovanj, ki so po Markovićevem zakonu bili smešno poceni, danes pa jih ti rokohitrski lastniki oddajajo po oderuških cenah, z mnogokratnim, malo obdavčenim dobičkom. Nedolgo nazaj se mi je nek gospod hvalil, da oddaja deset stanovanj, da mu ni nič hudega in da od tega pravzaprav živi, to mu je »služba«. Je to prav? Na eni strani preobilje, na drugi beda, strah in negotovost. In če kdo predlaga uvedbo progresivne obdavčitve druge oz. tretje in ostalih praznih nepremičnin, se ga razglasi za »komunista« in plenilca privatne lastnine. Potem vse potihne za nekaj časa, ta pravi plenilci pa se režijo vsem v brk in krojijo stanovanjsko politiko, se ve, sebi v prid.

Slovenci imamo poseben odnos do nepremičnin – na račun varnih in gotovih služb ter ugodnih stanovanjskih podjetniških skladov smo v preteklosti prišli do nepremičnin, jih dokupovali, se širili in med seboj tekmovali. Danes v teh prevelikih stanovanjih in hišah živita dva ali en sam človek, ki kmalu ne bo zmogel stroškov vzdrževanja. A nič zato, v manjše stanovanje ne bo šel. Je pa bila vsaj zakonodaja naravnana na razumno mejo, da si se lahko zadolžil do četrtine ali tretjine dohodka, kar te je zavarovalo pred propadom in najhujšim scenarijem. Pred kratkim pa se je zakonodaja zrahljala v korist bank in njim prepustila v oceno, koliko kredita lahko nekomu odobrijo. Jasno, da se bo banka zavarovala s hipoteko in tisti, ki bo komaj živel in bo morda zbolel, ali ostal brez službe, bo hipoma končal na cesti, brez denarja in stanovanja. Tako bomo še hitreje in močneje pritiskali na socialno službo in bodo banke (posojilodajalci) nazadnje živele na naš račun. A tega smo že, zdi se, vajeni.

Ljudje, ki odločajo o naših življenjskih vprašanjih, so večinoma brez težjih življenjskih preizkušenj, zakonodajo krojijo po željah »javnosti« oziroma svojih interesnih skupin, saj se želijo čim dlje obdržati na položajih. Dokler bo tako, se nam ne obetajo pomembnejše spremembe, mladi se bodo še težje odločali za družino, pa naj vpijejo proti splavu ti in oni. Vsak si zasluži dostojno življenje, ki ga ni brez dostopne zdravstvene oskrbe, stabilnega dela in poštenega plačila, a vsega tega danes, žal, za marsikoga ni več.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.