Imate težavo, problem ali izziv?

V slovenskem besednjaku smo priče »zatemnitvi pojmov« – pod vplivom marketinških puhlic in političnih govorancij smo se znašli v lažnem pravljičnem svetu, ki več ne pozna težav in problemov ampak je vse slabo, s čem se mora soočiti človek, dobilo svojo blažjo, celo pozitivno konotacijo z besedo izziv. Ali nas s tem želijo zavijati v vato oz. nas pomehkužiti, ali pa je to način, da se nas pomiri, da ne bi dvigovali prahu zaradi vse večjih težav in problemov?

Kako bi potemtakem rekel nekdo, ki je po novem pristal v pojmu »neopredeljen«, (in se sploh ni sam »neopredelil« temveč mu je zmešnjava v zdravstvenem sistemu vzela pravico do osebnega zdravnika): ima problem ali izziv? Za pacienta je to problem, za zavarovalnico je to lahko le izziv.

V čem je razlika v pojmovanju problema in izziva? Fran (slovenski novodobni slovar) definira ta pojam tako:

izzív -a m (ȋ) – glagolnik od izzvati: nihče ni odgovoril na njegov izziv; izziv na dvoboj, pretep / v njegovem glasu je čutiti izziv.  Torej izziv je nekaj na kar lahko odgovorimo ali pa tudi ne. Poglejmo še kako je definiran problem: problém -a m (ẹ̑) kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme …

Ali ste opazili bistveno razliko: izziv ni potrebno sprejeti, problem je potrebno rešiti, zato zahteva razmislek, odločitev in akcijo, ki pelje k njegovi rešitvi. Gotovo gre tu za psihologijo množic, ki jo je potrebno imeti pod nadzorom, ji dopovedovati, da ne gre za težave temveč težavice, izzive s katerimi se lahko vsak spopade s lastnimi močmi. To velja, a le v urejenih družbah, kjer veljajo dogovorjena pravila in moralni nauki.

Spomnila sem se prijateljice, ki več kot desetletje živi v Kanadi in je vpeta v njihov izobraževalni sistem. Pravi, da kar koli naredijo otroci v šoli, ni deležno realne ocene dosežka temveč je vse označeno z good job! – dobro opravljeno! Otroci odraščajo v prepričanju, da so sposobni in da se lahko soočijo z vsakim problemom. Žal, ko do teh pride, so potrti ali besni, ker ne razumejo, zakaj naenkrat ničesar ne naredijo prav?! Je to, skupaj z neustrezno orožarsko politiko, vzrok pogostim obračunom na šolah in v službah v teh družbah?

Življenje ni pravljica, nikoli tudi ni bilo, a soočanje s problemi, urjenje v njihovem reševanju in sprejemanje možnosti napačnih odločitev je nekaj, kar je normalna praksa preživetja. Če pa se vsi izogibajo odgovornosti in pravemu imenovanju stvari, smo zelo blizu pragu Niča.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.