Igre skrivalnic za odrasle

»Nekoč smo se ob kidanju snega lepo družil, smo spili kavo in šnops, nikomur ni bilo težko nič narediti,« pogosto slišim komentarje stanovalcev starejše generacije, ki se težko soočajo z malodušjem in individualizacijo novega časa. Seveda, ljudje smo bili pred nekaj desetletji bolj povezani, več smo sodelovali, si pomagali in se spoštovali. Le kaj se je drastičnega zgodilo, da smo se spremenili? Je morda padel komet, ali pa nas je pretresel močan potres, je temu kriva vojna, nov način življenja in zamenjava vrednot?

Spomnim se, začelo se je s spremembami v službah – sodelavci smo vedeli kdo koliko zasluži in tudi to, ali si je vsak tako plačo tudi zares prislužil, razmerja med plačami so bila znana, 1:7, velikih razlik ni bilo, delavski razred je bil solidaren in se mu ni bilo dobro zameriti. Z demokracijo so se začele igre skrivalnic – čez noč smo začeli skrivati svoje osebne dohodke, kot bi se bali, da bi nam sodelavec kaj vzel. Verjeli smo, da imamo več od ostalih in da je zato bolje biti tiho, a s tem smo naredili le uslugo delodajalcu, ki je z delavci lahko manipuliral in med njimi sejal razdor. Ustvarjeni so bili pogoji za sumničenje, nezaupanje, podtikanje, laži in pojav psihičnega nasilja med delavci, znanega pod imenom »mobing«. Delavec je postal delavcu volk in sluga pokorni nadrejenemu.
Ko smo veselo zaplavali v snet interneta in omrežij, smo o sebi delili najrazličnejše podatke: kaj jemo, koliko spijemo, kam gremo na počitnice, kdo nam je prijatelj in koga sovražimo, kje varčujemo in kje trošimo, koliko smo stari, kdaj smo rojeni … skratka, vse, kar je »prijazni« nevidni prijatelj hotel vedeti o nas. Ali se kdaj vprašamo: čemu se zbirajo, kje in komu so na voljo vsi ti podatki?

Po drugi strani pa, ko v večstanovanjski hiši želiš izvedeti, koliko ljudi stanuje v posameznem stanovanju, da bi tako pravično razdelili skupne stanovanjske stroške, se pojavi problem varovanja osebnih podatkov. Javni seznam stanovalcev je postal zgodovinski pojem, v kolikor kdo ni pripravljen prijaviti resnično število stanujočih, ga ščiti zakon o privatni lastnini, ki je nasproten zakonu o pošteni razdelitvi stroškov, a ta diskrepanca pravnike ne zanima. Prav tako se več ne ve, kdo je v hiši lastnik stanovanja, kdo je podnajemnik, zato je tudi varnost v hiši pod vedno večjim vprašajem. Tako se skrivamo pred sostanovalci in se čudimo, zakaj je vzdušje v hišah neosebno, včasih prav nestrpno. Namesto, da bi si pomagali, si delamo škodo, saj se upravniki prav malo brigajo, ali so stroški med stanovalci razdeljeni prav in pošteno.

Ali gre za načrtno razbijanje skupnosti posameznikov in uničevanje zaupnih medčloveških odnosov? Nerazumevanje moči množic množic samih bo pripeljalo do njihovega propada in podrejenosti peščici izbrancev v stilu Big Brotherja, kjer publika v vlogi Velikega brata, ki vse vidi in nadzira, iz igre izloči posamezne igralce in nazadnje določi zmagovalca. Igra, ki ni daleč od resničnosti.

Da ne pozabimo, 10.12. je svetovni dan človekovih pravic: »Dostojanstvo, svoboda in pravičnost za vse«!

Naredimo sami kar lahko, da to ne bi bila samo ena parola več.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.