HRVAŠKA: leto dni kasneje #Ajdapiše

Konec lanskega avgusta sem pisala o majhnem človeku, ki zaradi vladnih odločitev prekinja dopust na Hrvaškem. Kaj se je spremenilo v enem letu?

Ni več spremljanja medijev z namenom ugotavljanja, ali bomo morali predčasno domov, da se izognemo karanteni. Ni več ugotavljanja, kaj nas čaka, vsaj ne v takšni veliki nevednosti kot lansko leto. Vemo, da ukrepi bodo, poznamo, kakšni so, vprašanje je torej le še, v kolikšni meri se bodo uveljavili in kdaj. Lanskega avgusta smo imeli za seboj spomladansko karanteno, sedaj pa smo že »stari mački« v karantenah in vladnih ukrepih. Seveda se v življenju vedno lahko vse spremni in postavi na glavo, toda menim, da je največja razlika med lanskim in letošnjim avgustom ravno v tem, da smo v tem času toliko videli in doživeli, da nas na področju Covida in ukrepov lahko le še marsikaj zares preseneti.

Govorimo si, da se bomo morali navaditi živeti s Covidom. Če pogledam okoli sebe, bodisi smo to že naredili bodisi pa se »ne gremo več tega«. Hrvaška je namreč zopet polna. Namestitev je težko najti, restavracije so polne, ljudje se zopet družijo. Je to zopet le poletno uživanje pred predolgo Covid zimo? Na vročem soncu, ko so temperature že blizu 40 stopinjam in nežno pihlja veter ter se v ozadju slišijo valovi morja, se zdita zima in virus daleč proč. Uživaš v trenutku, tukaj in sedaj … Hkrati pa kot produkt družbe ne moreš, da ti misli ne bi zajadrale v prihodnost, se zastrmele čez hrib v neznano in razmišljale, kaj pa nas čaka?

Preden sem prispela na Hrvaško, sem imela postanek v Sarajevu. Mesto dobre hrane, kjer se čuti prav posebna toplina. Ljudje radi spregovorijo s teboj, prijazno in nevsiljivo. Ni tako kot v Ameriki, kjer so natakarji in prodajalci za moj okus preveč prijazni, preveč vsiljivi. Deluje mi umetno, namenjeno zgolj prodaji in zatorej neiskreno. V Ljubljani po drugi strani večkrat pogrešam bolj oseben pristop do kupca, stranke, navsezadnje znanca. Pogrešam pogovor z ljudmi, ki ti prekrižajo pot, pa jih verjetno ne boš več videl. Enostaven pogovor o vseh teh najbolj nepomembnih vsakdanjih rečeh. Govoriti s sočlovekom in ga poslušati, ker je to najbolj človeško, kar znamo. V Sarajevu se to hitro zgodi. Ljudje si vzamejo čas za nekaj besed in dobiš občutek, da se poslušajo med seboj. Da niso le prazne floskule, tiste najbolj vljudne, ki kar poletijo mimo tebe. Sarajevo je posebno mesto, unikatno. Kraj, kjer se prepletajo vere, kulture in navsezadnje tudi različni načini oblačenja. Glede na dogodke iz 90-ih let ne moremo trditi, da to sožitje resnično dolgoročno uspeva. Vsekakor pa se ljudje trudijo sobivati, kljub razlikam, kljub zgodovini.

Sarajevo pa je tudi mesto, kjer se zdi, da virus ne obstaja. Mask ni. Ni jih zunaj, vendar pa jih niti ni v notranjih prostorih, niti trgovinah, niti cerkvah niti muzejih. Povsod so opozorila tako kot pri nas – v gostinskih lokalih, ki opozarjajo o razdalji, obveznih maskah in razkuževanjih. Vendar se ne upošteva. Čemu in zakaj se nekje vladni ukrepi upoštevajo in drugje ne?

Bolj kot temperament ali pokončnost oziroma ubogljivost naroda verjamem, da je to le najbolj človeško »daj – dam« obnašanje. Če ti država nič ne vrača, zakaj bi ti njej vračal? Če pričakuješ, da politiki delujejo v tvojo korist, da policisti delajo za tvojo varnost, da korupcije in nepotizma ni, potem res z veseljem plačuješ davke, saj veš, da plačuješ zase. In zato tudi ravnaš po vladnih navodilih. V nasprotnem primeru ne. Ker veš, da si navsezadnje prepuščen le sebi in da se moraš čim bolje znajti, saj družba ne bo poskrbela zate.

Covid, predvsem pa upoštevanje državnih navodil oziroma neupoštevanje le-teh, je s prstom pokazal na vprašanje zaupanja v demokraciji in politično kulturo. Teme, ki smo jih v Sloveniji premalo naslavljali. Želimo biti Švica in Švedska, vendar vidimo le cilj. Vprašati se moramo, kakšna je pot. Kaj moramo narediti.

Jajce in kokoška. Moramo najprej zaupati mi ali nam morajo najprej zaupanje izkazati? Oboje hkrati. Kot menjanje prestave pri kolesu, zobček za zobčkom v sosledju, le tako se premikajo sistemi. Moramo zaupati v politiko, hkrati pa pričakovati odgovornost. Če bomo pričakovali korupcijo, nepotizem in najslabše kadre na vodilnih položajih, bo to postalo pričakovano in samoumevno. Kar pa ne sme. Vse nepravilnosti v sistemu nas morajo presenetiti in to ne sme biti sprejemljivo ali razumljivo. Namesto kazanja s prstom je čas za sprejemanje odgovornosti in drugačno delovanje. Pa ne le njih, ki vladajo. Saj oni, ki vladajo, smo mi.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.