Funkcionalnost napram estetiki #Ajdapiše

Na zeleni rekreacijski osi v Jaršah se je dokončala izgradnja prenovljene brvi čez razbremenilnik Pšata. Nekdanja brv je bila namreč že kar močno dodelana, čeprav sploh ni bil zares stara. Bila je narejena med drugim tudi iz lesa, ki ga je narava uničila in tudi sprehajalci smo opazili, da prehod ni več popolnoma varen. Lesenih desk po tleh ni načel le zob časa, nekatere so bile že celo prepolovljene. In zato je domžalska občina nastopila s sanacijo. Nastal je popolnoma nov most oziroma brv, če sem bolj natančna. Te narava ne bo kmalu razkrojila … Na novi brvi namreč ne boste našli nič lesenega. Narejen je stabilno in dolgoživo z betonom in nerjavečim jeklom. Funkcionalna zagotovo je. Je tudi veliko širša in verjamem, da se preko nje lahko zapelje tudi manjše vozilo, kar je v primeru naravnih nesreč koristno. Glede na to, da je na severni strani travnik, ki lahko hitro zgori, je to zagotovo koristno. Pa tudi za reševalce, glede na to, da je na brvi vse več (pre)hitrih kolesarjev. Toda, kako pa je z estetiko nove brvi?

Nekdanja brv je bila zelo lepo umeščena v naravo in je bila ena mojih ljubših. Les jo je spojil z okolico in dobil si občutek, kako se človeško (brv) dotika naravnega (voda, zrak, zemlja). Pri novi brvi ni nič naravnega. Nič na njej je ne umešča v okolico. Zelena rekreativna os je pot ob reki in zato bi moralo to umeščanje potekati bolj smotrno. Priznam, da sem vesela odprtja brvi, ker se sedaj lahko zopet sprehajam na obeh straneh reke, toda brv preprosto ni estetsko niti malo dovršena, niti malo umeščena v okolje. Še toliko bolj me to zmoti, ker samo nekaj metrov južneje stoji Park sprostitve, ki je sicer bil kar velik finančni zalogaj, pa vendar je nakazoval neko novo pot občinske uprave glede arhitekturnega umeščanja objektov v okolico. Vsaj tako sem mislila in verjela. Park sprostitve, za katerega je arhitekt tudi prejel mednarodno nagrado, je namreč pravi projekt – kot bi po mojem mnenju vsak poseg občinske uprave moral biti. Premišljena ni le uporaba materialov in postavitve, temveč tudi celostna krajina, torej med drugim tudi katera drevesa, kje in zakaj. Kako torej v to širšo okolico nagrajenega parka paše ta brv?

Preprosto ne paše.

Pa saj to ni izjema naših krajev, temveč redna praksa po Sloveniji. Funkcionalnost je žal zmagala nad estetiko in to vse prevečkrat. Pa nalijmo si čistega vina: koliko smo imeli za povedati čez Park sprostitve in njegovo ceno? Dejstvo je, da nam na Zahodu ni nič več prav.

Pa vendar pomislimo: kam se odpravimo na potovanje in zakaj? Zakaj hodimo v Rim opazovati Kolosej? Ali pa v bližnjo Pulo? Pa gradove na Bavarsko? Pa meščanske vile po centrih vseh evropskih mest? Parlament v Budimpešto? In še bi lahko naštevala … Ljudje imamo radi estetsko arhitekturo, saj nas navdihuje. Vsakdanjemu življenju daje tisto nekaj več. Žal se je v praksi izkazalo, da socialistična arhitektura s svojo funkcionalnostjo ni nekaj, kar nam je všeč. Samo poglejmo po stanovanjskih objektih v Domžalah in hitro bomo videli, kaj si mislimo o tem. Potem pa pogledamo stare tovarne (!), ki pa so še danes eni izmed najlepših objektov v mestu (čeprav nekateri propadajo): Vila Kürzthaler, občinska stavba, tudi Univerzale pa še kaj. In če se vrnem k mostovom – Zmajski most in Tromostovje v Ljubljani. Rialto v Benetkah. Pa mostovi čez pariško Seno. Navsezadnje tudi Mostar. In v nedogled bi lahko naštevala.

Seveda bi bilo (verjetno) ob našem proračunu nerealno pričakovati takšne lepe konstrukcije. Ali pač? Kajti to debato lahko potisnem tudi v področje osebnih življenj in vprašanje kakovosti ter kvantitete. Recimo takole – koliko kakovostnih oblačil imamo? In koliko pač koristnih, cenenih? Zdi se, kot da živimo v svetu, kjer resnično šteje le še čim več, čim hitreje, čim ceneje. Vse ostalo – kakovost, estetika, tista esenca, ki daje življenju nekaj več – pa je balast. Žalosten svet.

Za konec pa zanimivost iz jekla – ko se je gradil Eifflov stolp za svetovno razstavo leta 1889 v Parizu so bili mnogi Parižani zgroženi in ogorčeni. Še danes jih nekaj verjame, kar jih je takrat večina – da jekleni stolp kvari podobo Pariza. Proti postavitvi in kasneje tudi ohranitvi stolpa so pisali ne le kolumne, temveč tudi ogorčena pisma. Danes pa stolp obišče sedem milijonov ljudi na leto …

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.