FUCK YES! #Ajdapiše

Pardon za mojo »francoščino« – večkrat sem se že spraševala, kako je z uporabo kletvic, »grdih besed« v besedilih. Na eni strani so Mark Manson (in njegova knjiga The Subtle Art of Not Giving a Fuck, po slovensko Dol mi visi) in zagovorniki uporabe sočnih besed, češ da gre za izražanje. Na neki način tudi sproščanje energije. Na drugi strani pa so tisti, ki se temu upirajo – Will Smith v enem izmed intervjujev citira svojo babico, ki je dejala, da je uporaba kletvic pomanjkanje besednega zaklada in da zagotovo obstajajo besede, ki še kako drugače opišejo trenutno stanje, čustva. Pa je to res?

To ni kolumna o uporabi kletvic. Je kolumna o načinu življenja: fuck yes kot modus operandi.

Ljudje smo si različni med seboj in drugače se odzivamo na situacije, ki jih tekom življenja doživljamo. Mar je to vzgoja, karakter, okolje ali pa trenutno počutje? Verjetno kombinacija vsega skupaj, predvsem pa karakter, ki ga prinesemo s seboj na svet. Kozarec je do polovice nalit z vodo. Nekateri vidijo, da je na pol prazen, nekateri, da je na pol poln. Kdo ima prav, kdo narobe? Vsi in nihče. Kozarec je na pol prazen in hkrati na pol poln. Vprašanje, ki nas zanima, pa ni le opis trenutnega stanja (kozarca), temveč predvsem vprašanje prihodnosti. Pesimizem se ne skriva v tem, da kozarec ni na pol poln, temveč v strahu prihodnosti: sedaj je na pol prazen, toda verjetno bo vse bolj prazen. Optimist po drugi strani (slepo) verjame, da obstajajo možnosti, ko se bo v prihodnosti v kozarec dotočilo in bo torej še bolj poln, kot je že. Spet imata oba pola prav – prav obe situaciji sta realni, lahko se izprazni, lahko napolni. Realizem je torej videti vse možnosti in razumeti, da so scenariji različni. Hkrati pa tudi razumeti, da je veliko odvisno od nas (kako vidimo situacijo), pa vendar tako mnogo stvari ni odvisno od nas samih (bomo imeli kaj, da dotočimo v kozarec?). Moderni kapitalizem nas želi učiti, da je vse odvisno od našega dela in volje, češ »vse se zmore, če se hoče«. Temu ni tako. To je dejansko le prisila k delu, ki odvrača od opazovanja realnega stanja, da nekateri imajo več možnosti za uspeh kot drugi. Niso le talenti, ki so nam dani ob rojstvu, tisti, ki nas razlikujejo. So priložnosti, ki jih imamo v življenju in pa tudi to, da družba, v kateri živimo, določene talente ceni, druge pač manj. Verjeti, da je prihodnost le v naših rokah je utopistično in predvsem nevarno, ker si na svoja pleča tako postavljamo preveliko breme, ki ga ne zmoremo nositi.

Kaj pa je torej »naše«, če to ni kreiranje prihodnosti? Je naš pogled na situacijo in pa predvsem naš odziv na dogajanje.

Mel Robbins je avtorica knjige Pravilo pet sekund. Pravi, da imamo le pet sekund časa za odločitev, potem pa nam jo zagodejo lastni možgani, ki si »izmišljujejo« razloge. Naša telesa so sproščena v coni udobja in ne želijo sprememb – če tudi so slednje dobre. Zato se upirajo vsemu novemu in če možganom damo preveč časa, najdejo vzroke in razloge, zakaj nekaj ne narediti. Ko se torej zjutraj zbudiš, odštevaš od 5 proti 1 in vstaneš. Je logika »just do it« – torej samo naredi in ne razmišljaj preveč.

Fuck yes pa je moja različica načina, kako živeti in delovati. Kontra temu je seveda »fuck no«. Opazila sem, da bi lahko ljudi v svojih reakcijah (na zelo grobo) razdelili v dve skupini. Ko so pred odločitvijo, ki jo je treba sprejeti hitro (tukaj in sedaj), sta izbiri le dve: ja ali pa ne. Prva skupina se bo odločila za ja, ker sicer najde razloge proti, vendar »ja« prevlada. Pri drugi je ravno nasprotno. V svojem življenju tako takrat, ko moram sprejeti odločitev, vedno postavim vprašanje: ali je kakšen dober razlog, da tega ne bi naredila? Ni ga in torej naredim. »Fuck no« skupina pa potrebuje dober razlog, da se odloči za nekaj. Vedno so razlogi tako za kot proti. Vendar nekaj prevlada. Pri moji odločitvi bo vedno zmagalo mnenje »dajmo preizkusiti«, če le ni močnega argumenta proti. Seveda to pomeni, da se tudi velikokrat opečeš. Toda, mar ni življenje ravno sprejemanje odločitev vsak dan (in to izjemno veliko odločitev) ter predvsem spopadanje z vsemi posledicami, ki jih te odločitve potem tudi prinesejo.

»No regrets. And yet, every regret.«

In na koncu dneva, kot je kozarec na pol poln ali prazen, je tako tudi z obžalovanji: lahko ne obžaluješ prav ničesar. Vse je bila tvoja izbira, tvoja pot, tvoja usoda, tvoje življenje. Lahko pa je vsaka odločitev tudi obžalovanje. Prihodnost morda ni v tvojih rokah. Izbira videnja situacije in obžalovanja preteklosti pa zagotovo je.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.