EPILOG: Zaprte trgovine ob nedeljah? #Ajdapiše

Trgovine bodo ob nedeljah zaprte. Končno? Kaj se je dogajalo 17 let, zakaj se je zapletalo, zakaj še ni končano – Trgovinska zbornica je namreč napovedala ustavno presojo sprejetemu zakonu. Za ali proti, sploh ni več vprašanje. Ključno vprašanje je, zakaj praktično dve desetletji rešujemo eno področje? Pa niti ni področje, je le eno izmed vprašanj nekega področja.

Na referendumu 2003 nisem glasovala. Ne, ker sem bila prosta ali delala tisto nedeljo, temveč ker takrat še nisem imela volilne pravice! Referendum je bil kar 17 let nazaj in beseda absurdno ni dovolj absurdna, da bi opisali to sago. Dolgotrajnost reševanja tematike, prepiranje med obema stranema, politični boji in hkrati gospodarski lobiji, so pripeljali do tega, da je samo vprašanje odprtosti postalo že nepomembno. Zato naj ponovim vprašanje iz leta 2003:

» Ali ste za to, da se v predlogu Zakona o spremembi zakona o trgovini (EPA 750-III) določi, da so prodajalne za nujne življenjske artikle odprte največ do 10 nedelj v letu, razen bencinskih servisov, prodajaln v bolnišnicah, hotelih, na letališčih, mejnih prehodih ter železniških in avtobusnih postajah, z omejeno površino, ki so lahko odprte brez omejitev?«

Z besedo “ZA” je odgovorilo 256.461 volivcev ali 57,53 % od števila oddanih glasovnic
Oziroma, z besedo “PROTI” 185.773 volivcev ali 41,67 % od števila oddanih glasovnic. Veljavnih je bilo 442.234 glasovnic.

Zapletena zgodba gre takole: sindikati se niso uspeli dogovoriti glede prostih nedelj, tako da je vprašnje prišlo na referendum. Ali je to vprašanje za referendum, mar bi to morali rešiti drugače? Referendum je bil, in to ne posvetovalni, temveč predhodno zakonodajni. Vendar pa je kasneje Ustavno sodišče takšno obliko referenduma razveljavilo – že sicer smo bili v Evropi kar unikum (poleg Hrvaške), glede takšne oblike referenduma. Zakonodaja se je kasneje tudi spreminjala in danes referendum ne bi »šel skozi«, saj so se pogoji vmes spremenili in je za sprejem na referendumu potrebna večja udeležba. Vprašanje na referendumu je bilo kasneje sporno glede omejene površine in tudi na tem področju je odločalo sodišče. Dilem, problematik, izzivov je bilo mnogo. Toliko časa in debat, da se na koncu zdi, da vprašanje odprtosti trgovin sploh ni več pomembno.

Če damo vprašanje in vse te dileme na stran – zakaj toliko časa rešujemo eno stvar? Četudi so mnenja deljena, mar ni absurdno, da eno takšno vprašanje rešujemo že drugo desetletje? Zakaj se tako močno zapletamo, zakaj moramo vsako stvar vrniti na sodišče in ponovno presojati? Če smo referendum imeli, zakaj sedaj ugotavljamo, ali je bil prava izbira, bi moral biti drugačen, zakaj vprašanje ni bilo drugačno … Kaj res ne znamo sprejeti odločitve in iti naprej? Ker verjamem, da je še mnogo drugih področij, ki jih nimamo urejenih. Ali preprosto nočemo sprejeti drugega mnenja?

Močno obsojam takšne dolgotrajne procese, saj negativno vplivajo na zaupanje ljudstva v demokracijo. Referendum je ena redkih oblik v naši sicer posredni demokraciji, kjer ljudstvo neposredno odloča o določenem področju. Referendum je jasen odgovor ljudstva in kot takega bi ga morali bolj sveto obravnavati. Nizka ali visoka udeležba ne bi smela biti izgovor politikov, da volja ni bila izražena – zakonodaja jasno opredeluje, kdaj je referendum veljaven in vse prevečkrat izkoriščamo razlikovanje legitimnosti ter legalnosti, ko pa bi morali večkrat sovpadati. Tisti, ki niso volili, so se prostovoljno odločili, da svoje volje ne bodo jasno izrazili. Morda bi celo lahko rekli, da so svoj glas predali tistim, ki pa so volili. Absurdno je, da se tako ravna z voljo ljudstva. Kako naj torej obstaja zaupanje ljudstva v politiko, če je pa mnenje kar zanemarjeno? Kot v osebnem življenju, ko te nekdo vpraša za nasvet, kako rešiti situacijo, ki se tiče tudi tebe, in potem naredi kontra tvojemu predlogu. Zakaj si torej sploh spraševal?

Absurdno pa je predvsem dolgoročno reševanje. Mar imamo res na voljo skoraj dve desetletji, da se ukvarjamo s tem, ali bi imeli odprte trgovine ali ne? Smo res tako neodločni? Ko pogledamo čez planke in vidimo, da imajo drugi to področje urejeno, se moramo vprašati, ali gre res za vprašnje moči lobijev in nemoči odločevalcev? Kaj delamo narobe, da eno takšno dilemo rešujemo toliko let? Morda pa ni vprašanje moči, temveč vprašanje pomanjkanja politične kulture – mar ne znamo sprejeti, da ko večina nekaj odloči, tako pač je? Bodisi ljudstvo na referendumu ali pa poslanci v državnem zboru? Četudi trenutna sestava zbora ni po okusu posameznika, takšna pač je. Legitimno izvoljena in morda bi bil skrajni čas, da se začnemo obnašati demokratično. Sprejmemo odločitve, četudi se ne strinjamo z njimi, ker je tako pač odločila večina. In v demokraciji – večina je zakon! Dovolj je podiranja vsega, kar se je zgradilo pet minut nazaj, ker pač to niso »zgradili naši«. Demokracija zahteva odrasle posameznike, zakaj se torej vedemo kot otroci? Če sami znotraj lastne države ne bomo spoštovali naših skupnih odločitev, kako lahko pričakujemo to od drugih, tistih čez mejo?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.