Epidemija razgalja kadrovsko podhranjenost slovenskega zdravstva #Benjaminovglas

V obdobju COVID-19 so eskalirale vse tiste razpoke v slovenskem zdravstvu, ki so bile v normalnih okoliščinah delovanja sistema na prvi pogled znosne. Na tej podlagi je epidemija potisnila zdravstvo na rob zmogljivosti. Pri tem pa igra največjo vlogo človeški kapital. Žrtvovanje zdravstvenih delavcev, zdravnikov in medicinskih sester je neizmerno in občudovanja vredno, bi pa ne bilo v takšni meri potrebna njihova žrtev, če bi pomanjkanje kadrov v zdravstvu reševali sistematično in pravočasno.

Razvoj in širitev zdravstvenih storitev

Sistem je tak, da ko želi bolnišnica razširiti zdravstveni program oz. razvijati zdravstvene storitve, na primer program urologije, mora pri tem načrtovati tudi kadre, npr. zdravnika in medicinsko sestro skupaj. V Sloveniji že vrsto let primanjkuje medicinskih sester, kar kljub razpoložljivosti zdravnikov v nekaterih primerih, onemogoča širitev in razvoj določene zdravstvene dejavnosti. Obstajajo bolnišnice v Sloveniji, ki imajo že lep čas odprt razpis za 40 medicinskih sester in to pretežno za zapolnitev trenutnega programa, tako da širitev in razvoj sploh ne prideta na vrsto. In od tu naj bi se v tej situaciji usposobili še za obvladovanje COVID-19 situacije? Ker je logično COVID dobil prioriteto pri obravnavi, so morali v veliki večini primerov prerazporejati zdravstveno osebje tako, da so omejili redni zdravstveni program (beri: nenujne zdravstvene posege). Bolnišnice so se torej morale prioritetno spopasti s COVID-19 in tako rekoč čez noč reorganizirati zdravstveni kader za ta namen, ob tem pa so bile primorane zapreti oz. omejiti del nenujnih zdravstvenih storitev. Iz tega je mogoče sklepati, da je kadrovska podhranjenost v slovenskih bolnišnicah v trenutni epidemiji udarila v večkratniku, kot bi v primeru, če bi imeli vsaj v normalnih okoliščinah dovolj kadra v zdravstvu. Na koncu so na udaru tisti številni pacienti, ki se jim kljub temu, da plačujejo zdravstveno zavarovanje, dostop do zdravstvenih storitev omejuje ali prestavlja. Tu mora biti jasno, da razlog ni epidemija, temveč dolgoročna kadrovska podhranjenost, ki se je v epidemiji samo razgalila.

Zato mora biti eden glavnih naukov epidemije tudi to, da moramo vlagati v širitev zdravstvenega osebja, saj je to nenazadnje bistveno ceneje kot popolna zapora države za to, ker zdravstveni sistem ne zdrži pristika epidemije. Pomanjkanje medicinskih sester zahteva od pristojnih resen premislek tudi glede njihovega celovitega položaja, vključno v višini (bolje nižini) njihovih plač. Ena rešitev bi lahko šla tudi v smeri uveljavitve statusa medicinske sestre kot deficitarnega poklica.

V kolikor bi poklic srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre pridobil status deficitarnega poklica, bi to pomenilo velik korak v smer ureditve sistema, ki je trenutno prepuščen samemu sebi, bi se pa ta moral reševati na nacionalni ravni prek Ministrstva za zdravje, kajti javni zdravstveni zavodi nimajo pristojnosti urejati tega področja. Status deficitarnega poklica bi prinesel izboljšave, kot so: štipendije, hitrejša pridobitev delovnega dovoljenja za zdravstvene delavce iz tujine, ugodnosti in ureditev za družine, ki te delavce spremljajo, subvencije in gotovo bi se še kaj našlo.

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)