Eno leto epidemije #Ajdapiše
12. marec 2020 – razglasitev epidemije. Že eno leto ali šele eno leto? Eno leto ali prvo leto?
Pogled v moj arhiv (torej Instagram stories arhiv) mi pove, da sem dvanajstega marca pred enim letom pila prvo kavo v svoji prenovljeni kuhinji. Imela sem srečo in v sredo, 11. marca, so mi montirali kuhinjo. Na zadnji dan, ko so v Gorenju še montirali kuhinjo. Bolj kot o epidemiji in kaj to pomeni, sem se takrat ukvarjala s tem, ali bo montirana pravi čas, ali bom še nekaj časa živela brez kuhinje in sredi oblakov prahu. Ko sedaj pogledam za nazaj in pomislim, da bi bila brez kuhinje ves čas prve epidemije, ko so bile zaprte tudi gostilne, se šele zavem, kakšno srečo sem imela. Po drugi strani pa me ta zgodba o tej kuhinji spomni na to, kako slepa znam biti. Ukvarjala sem se s problemom, ki se je meni zdel velik, v resnici pa je tako majhen, da ni niti problem. Naokoli mene so se kopičili oblaki in svet se je brutalno spreminjal, jaz pa se sploh nisem zavedala. Nisem bila pozorna. In to delamo ves čas, delamo tudi ta trenutek. Nismo pozorni na tisto, kar je zares pomembno. Osredotočimo se na eno stvar in smo slepi za širšo sliko. Nismo pozorni na okolico in znake, ki oznanjajo spremembe.
Po bitki smo vsi generali in tako sem tudi jaz general za to svojo zgodbo o kuhinji. Za nazaj opazim vse, česar takrat nisem opazila. V življenju prevečkrat gledamo kratkoročno in ne dolgoročno, predvsem pa gledamo zelo ozkogledno. Zatorej je bolj kot vprašanje, kje smo bili pred enim letom in kaj se je zgodilo v tem letu, pomembno vprašanje, kje smo danes. Ali se danes bolj uspešno zavedamo svoje okolice, smo bolj dovzetni za znake, ki naznanjajo prihodnost, in ali se znamo bolje odzivati?
Na Zahodu nič novega (All quiet on the Western front) je knjiga nemškega avtorja, ki opisuje prvo svetovno vojno. Dotika se vprašanja mlade generacije, ki jo je namesto prvih življenjskih izkušenj, ko posameznik študira in si začne graditi svoje življenje, doletela vojna. Za razliko od starejših generacij, ki se imajo vrniti »k staremu življenju«, se ti mladi sprašujejo, k čemu se vračajo. Moje vprašanje danes je – k čemu se bomo vračali mi?
Epidemija se je podaljšala za naslednjih trideset dni in ukrepi ostajajo v veljavi. Svet po epidemiji ne bo fizično sesut, kot je bil leta 1918. Toda, kdaj se bo to končalo? Ko rečem končalo, mislim zares končalo – ne konec policijske ure in odprtje lokalov, temveč kdaj bo konec priporočene socialne distance? Kdaj se bomo spet objemali brez vseh skrbi? Koliko časa bo preteklo? Kajti minilo je eno leto, »k sreči« je bilo vsaj poletje dokaj »normalno«. Ukvarjamo se s prioritetami kot so zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo. Toda, kaj pa življenja posameznikov? Kaj pa mladi, ki so zamudili obdobje norenja in druženja, obdobje prvih poljubov, skrivanja v noči? Življenje teče in koliko izkušenj ne bo pridobljenih? Govorimo o znanju, ki ga otroci niso dobili v šolah. Seveda je znanje pomembno, toda znanje samo se lahko nadomesti. Kaj pa življenje? Izkušnje? Kdaj se bo končalo in ali bomo vse »nadoknadili«? Generacija teh mladih fantov, ki so se bojevali v prvi svetovni vojni, je označena kot »izgubljena generacija«. Mar se zavedamo, kaj izgubljamo mi? Ni vlada tista, ki nam »krade«. Situacija je takšna. Navsezadnje pa niti ni važno, kdo je kriv. Kar je izgubljeno, je izgubljeno.
Izgubljena so praznovanja. Izgubljeno je toliko pogovorov, ki se zgodijo na kavici v kavarni. Izgubljene so možnosti novih ljubezni, novih prijateljstev. Kakšno vlogo sploh še igrajo naključja v našem življenju, če nikogar več naključno ne srečaš, saj nakupuješ od doma preko spleta? Smeh, ki bi nastal na zabavnih večerih – ni ga. Nikoli ga ne bo. In kaj je z energijo, ki jo sicer ljudje ustvarjamo na druženji, na konferencah, na skupinskih srečanjih? Ni nastala.
Lansko pomlad, nekje sredi karantene, smo pisali in razmišljali o vseh pozitivnih učinkih, ki jih bo imela karantena. Bolj zdravo bomo živeli, več časa si vzeli zase, živeli manj stresno, bolj bomo cenili vsako kavo s prijatelji. Bilo je utopistično razmišljanje. Ljudje smo bitja navad in hitro zavijemo na nam že znane poti ter pozabimo vse, kar je bilo. To ni slabo, saj nam to velikokrat omogoča, da sploh psihično lahko preživimo, sicer bi bili ves čas prestrašeni. Cenimo, česar nimamo in če želimo bolj opaziti ter ceniti, kar imamo, se moramo to naučiti. Kar pa mora biti zaveden proces in ne zgolj posledica zunanjih okoliščin.
Ne bomo postali magično drugačni, slabši ali boljši. Toda kot celotna generacija smo doživeli nekaj prej nam nepredstavljivega in ne znam si zares predstavljati, kako nas bo to spremenilo v samem jedru. Kakšni ljudje smo (postali)? Sploh zato, ker še ni konec. Kdaj bo? Resnično me zanima, kdaj bodo spet dnevi, ki jih bomo lahko izkoristili do zadnjega žarka. Kdaj bomo spet lahko okušali življenje v najbolj polnem pomenu besede? Ne le, kdaj bo konec teh naših Covid bitk, toda, kdaj bomo nehali govoriti o naši »korona vojni« in bodo vsakdanji pogovori nekaj čisto drugega?
Ljudje so leta 1918 začeli obnavljati porušeno. Živeli naprej, ker druge izbire ni, če želiš živeti. Gospodarstvo se obnovi, sistemi se ponovno vzpostavijo. So pa izgubljena leta, ki vplivajo na življenja posameznikov. Posamezniki pa ustvarjamo svet. Kakšen svet bomo ustvarjali? Kakšen svet ustvarjamo?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.