Dušanov tedenski meni: Zgodba o dveh petelinih na kupu gnoja

Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas zato, da se v mojem tedenskem meniju dotaknemo nekaterih najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna.

Že sam uvod v teden je bil impresiven, za kar sta poskrbela dva težkokategornika na slovenski politični sceni. Prvemu je ime Janez Poklukar, ki je svoje čase vodil največjo slovensko bolnišnico (ljubljanski klinični center), trenutno pa zaseda funkcijo ministra za zdravje. Drugemu je ime Zdravko Počivalšek, ki je podpredsednik vlade in gospodarski minister. Glede na neugodno epidemiološko sliko, ki smo ji priča zadnje tedne ne le v Sloveniji, pač pa tudi v mnogih evropskih državah, kjer je odstotek precepljenosti dosti višji kot pri nas, sta imela Počivalšek in Poklukar verbalni delikt. Prvi je vpil, da bo v primeru ponovnega zaprtja države, odstopil s funkcije ministra. Drugi pa je govoril ravno obratno. Da bo odstopil v primeru, če ne povlečemo bolj rigoroznih ukrepov, med katere sodi tudi zaprtje države. Pozornemu opazovalcu se je to dogajanje zdelo tragikomično. V nekih drugačnih razmerah in okoliščinah, bi bilo vse skupaj morda celo smešno, tako pa je kvečjemu žalostno. Kristalno jasno je, da s svojega položaja ne bo odstopil nihče od njiju in, da gre za le še eno v seriji gledaliških predstav, katere namen je preusmerjanje pozornosti javnosti. Če že bo kateri od ministrov v bližnji prihodnosti odstopil, bo to Andrej Vizjak, minister za okolje, ki trdi, da je plačevanje davkov glupo. Če nihče od državljanov in državljank republike Slovenije ne bi plačeval davkov, bi tudi Vizjakov Andrej ostal brez plače. Ampak tudi v njegov odstop dvomim. Naš predsednik vlade ima namreč težave s sprejemanjem poštnih pošiljk. Pa naj gre za pozive na sodišče, ali odstopne izjave ministrov.

In medtem, ko sta dva naša ministra kazala mišice kot dva boksarja v ringu super težke kategorije, so se v dveh evropskih državah istočasno, na isti dan odvijali protesti. Medtem, ko so v nizozemskem mestu Haag, ki je širši evropski javnosti najbolj znano po tem, da je bilo tam locirano sodišče, kjer so sodili vojnim zločincem z območja bivše Jugoslavije, protestirali proti covid ukrepom, je na Poljskem ljudi na ulice pognala smrt 30 letne Izabele, ki ji zdravniki niso dovolili splava. Kljub temu, da je bilo evidentno, da je zarodek močno deformiran (Isabela je bila v 22. tednu nosečnosti), so bili zdravniki neomajni, tridesetletna ženska pa je na koncu umrla zaradi septičnega šoka.

Poljaki in Nizozemci so prejšnji teden protestirali, državljani in državljanke Nove Zelandije pa so se odpravili na referendum. Kar 65% volilnih upravičencev je podprlo predlog, da se evtanazija kot legalen način predčasnega končanja življenja uzakoni. Dan kasneje, pa je bila v javnost lansirana novica, da je Kostarika kot prva država na svetu uzakonila tudi cepljenje otrok. Ubogi otroci, ki bodo vse svoje življenje preživeli v tem norem svetu, polnem kolektivne histerije in psihoze. Svetu, kjer ni povsem jasno, česa nas je strah bolj. Življenja ali smrti.

Na Škotskem, v Glasgowu, če smo natančni pa se je zgodila mednarodna podnebna konferenca, na kateri so politični liderji modrovali o reševanju planeta Zemlja. Kako zelo resni in kredibilni so v svojih namenih, so pokazali s tem, da so se na Škotsko pripeljali z več kot 300 privatnimi reaktivci, ki so znani kot dobri proizvajalci ogljikovega dioksida. Toliko o skrbi za okolje. Glede na to, da je ameriški predsednik Joe Biden vmes kar malce zadremal, je bila intenzivnost konference zagotovo izjemna. No, ameriškemu predsedniku v bran je treba povedati tudi to, da gospod ni več ravno rosno mlad. Tudi sicer ni v najboljši psihofizični kondiciji. Ima pa ključ do ameriške jedrske oborožitve.

Bil je to tudi teden, ko smo se spomnili izbrisanih. 29 let mineva, odkar je Republika Slovenija iz registra prebivalcev izbrisala 25.671 ljudi, ki so se takrat kar naenkrat znašli v poziciji, ko so ostali brez vsega. Brez možnosti šolanja, zdravniške oskrbe, zaposlitve, saj jih uradno ni bilo nikjer. Niso imeli državljanstva, niso imeli nikakršnega statusa, njihovi osebni dokumenti pa so čez noč ostali neveljavni. Zgodba o izbrisanih, je kar se mene tiče, eden najbolj temnih madežev slovenske diplomacije in politike. Žal ne edini.

Današnji zapis pa kot običajno zaključujem s športnim dogajanjem.

Hokejisti ljubljanske Olimpije še kar nadaljujejo z neverjetno serijo zmag v mednarodni ligi ICE, kjer so njihovi nasprotniki nesramno bogati avstrijski, italijanski, madžarski in slovaški klubi. Odlično pa gre v tej sezoni tudi košarkarjem ljubljanske Olimpije, ki je po dolgem času uspela do neke mere sanirati finančne težave, dolgove in ustvariti konkurenčno ekipo, ki igra učinkovito in všečno košarko.

Katalonski nogometni velikan je prejšnji teden dobil novega trenerja. To je postal Xavi Hernandez, sicer igralska ikona kluba, ki je v nekih prejšnjih časih skupaj z Iniesto in Messijem tvoril legendarni trio. Srbski teniški igralec Novak Đoković, pa je po zmagi nad Medvedom osvojil rekordno 37. lovoriko za Grand Slam. Povedano drugače: uspelo mu je to, kar doslej v zgodovini moškega tenisa ni uspelo še nikomur.

Tako. Za ta teden je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.