Dušanov tedenski meni: Teden, v katerem se nam je zgodil Klemen. Klemen Bauer.
Živjo, družba. Teden je naokrog, spet je četrtek in spet je čas za mojo tradicionalno četrtkovo kolumno, katere struktura bo tokrat malce drugačna, kot ste vajeni. V pregledu oziroma analizi najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna, se bom tokrat fokusiral na en sam dogodek, ki je bil tako zelo medijsko odmeven, da si zasluži čisto svoj zapis.
Ihan je dolga, razpotegnjena vas na jugu domžalske občine. Ihanci smo lahko ponosni na marsikaj. Na dejstvo, da se je slamnikarstvo, ki je bilo temelj poznejšega meteorskega industrijskega razvoja v domžalski občini, začelo ravno pri nas. Kako zelo pomembno je bilo slamnikarstvo za gospodarski razvoj naše občine, dokazuje dejstvo, da tri slamnate kite spletene med seboj, še danes krasijo domžalski grb. Ponosni smo lahko na dejstvo, da se je bil ravno Ihan tisti kraj, kjer se je rodila serijska industrijska prašičereja. Ihanska farma bekonov, ki sicer v Ihanu že vrsto let ne obratuje več, je bila namreč ob svojem odprtju največja in najmodernejša prašičja farma na svetu. Po ihanskih načrtih je bilo po svetu zgrajenih še več kot 20 tovrstnih farm. Od Poljske in vzhodne Nemčije, do afriških, južnoameriških in azijskih držav. Določene metode delovanja ihanske farme so bile tako revolucionarne in napredne za tisti čas, da je v Ihan nekoč prišla celo močna delegacija ameriško – nizozemskega giganta Big Dutchman. Namen obiska je bil odkup licence vzreje plemenskih svinj. Mislim, da se marsikdo še danes ne zaveda, kako velik uspeh in preboj je to takrat bil. Pravzaprav nekaj podobnega kot, da bi danes neko slovensko podjetje, ki se ukvarja z računalniško opremo kontaktirali gospodje z Microsofta. Ponosni smo tudi na Antona Breznika, ki je bil eden od snovalcev modernega slovenskega jezika. Pa na naše neverjetno odzivne in požrtvovalne gasilce, ki letos praznujejo svojo stoletnico uradnega delovanja.
A najbolj od vsega, to si upam trditi, smo Ihanci ponosni na svojo bogato športno tradicijo in svoje športnike. V kraju, ki šteje 852 prebivalcev (ne vem, kako so na wikipedii prišli do tega podatka, populacija celotne ihanske krajevne skupnosti je namreč vsaj enkrat višja od zgoraj omenjene in uradno navedene številke), delujejo kar štirje športni klubi. Nogometni klub, ki je predani obeležil 90 letnico obstoja, balinarski klub, ki je predani praznoval svojih prvih 30 let, smučarsko skakalni klub in smučarski klub, katerega član je tudi Klemen Bauer. Glavna “zvezda” moje današnje kolumne.
Klemna poznam že vrsto let. Glede na to, da je le leto dni mlajši od mene, gre pravzaprav za mojo generacijo. Mojega sovrstnika. Pogosto sva se videvala v ihanskem športnem parku, kot mulca sva bila svoje čase celo ministranta v ihanski cerkvi. To so bili časi, ko je njegova mati imela doma vinotoč. Bili smo premladi, da bi pili vino, a dovolj stari, da smo v tem vinotoču kupovali sladkarije vseh vrst. Od bonbonov, do lizik in žvečilnih gumijev vseh vrst. Najraje smo imeli žvečilke Bazooka in Huba Buba. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko je eden od mojih sošolcev od nekod privlekel pasje bombice, ki smo jih med uro verouka zmetali v kiperbuš peč na drva, v stari učilnici, kjer zdaj stoji moderen in velik župnijski dom. Vam povem, pokalo je kot na fronti, takratni, žal že pokojni ihanski župnik Franc Zaplata (duša od človeka), pa je vpil, da bomo vsi dobili črno piko za neprimerno vedenje, ter, da nihče od nas ne bo šel k birmi. No, na koncu smo šli k birmi vsi. Moj sošolec je ob tem dogodku izjavil, da smo Ihanci eno divje pleme. Sam pa sem ob tem dodal, da če ne bi obstajali, bi si nas nekdo moral izmisliti.
Klemen Bauer, vrhunski biatlonec, ki je dres slovenske reprezentance doslej nosil na štirih olimpijskih igrah, naš ihanski dečko, je prejšnji teden pokazal, da je pravi član tega ponosnega plemena. Po njegovi odločitvi, da se bližajočih zimskih olimpijskih iger v kitajskem Pekingu ne bo udeležil, ker se ne želi cepiti proti covidu, je že dan kasneje postal medijska atrakcija. O njem so poročali praktično vsi mainstream mediji v državi.
Njegovo odločitev globoko spoštujem. Tudi zato, ker se zavedam koliko poguma je bilo za to potrebnega. Poguma, integritete, dostojanstva, pokončnosti, hrbtenice. Vseh teh karakternih lastnosti, ki jih večina ljudi dandanes nima. Njegovo odločitev spoštujem tudi zato, ker vem, da se je Klemen tudi sam zelo dobro zavedal morebitnih neugodnih in neprijetnih posledic svoje odločitve. Sem pa bil pozitivno presenečen nad odzivom večine ljudi.
Zadnje dneve pa se resno poigravam z opcijo, da bi v ihanskem športnem parku, v katerem se je zgodilo cel kup lepih zgodb in nepozabnih spominov, po koncu teh olimpijskih iger Klemnu priredili sprejem. In mu podelili doma narejeno zlato medaljo. Za integriteto, pokončnost in pogum.
Ne vem, ali nam bo ta projekt, ki je zaenkrat le “nora ideja” v moji glavi, uspelo realizirati ali ne. Obljubim lahko le, da bom sam dal vse od sebe, da do tega dogodka pride.
Ker si naš Klemen to zasluži. Pika.
Dušan Jambrošič
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.