Dušanov tedenski meni: Svoboda govora, ki stane 500 – 1000 evrov

25. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Spet je četrtek in čas zato, da v mojem tedenskem meniju malce osvetlimo, nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Prejšnji ponedeljek so ZDA zajele hude poplave. Najhuje je bilo v New Yorku in New Jerseyju. Ogromno gospodinjstev je bilo več dni dobesedno odrezanih od civilizacije. Brez električnega toka, brez pitne vode. Vsi leti z letališč na teh območjih, so bili odpovedani, legendarna newyorška podzemna železnica dva dni ni obratovala, ker je bilo treba očistiti vodo in smeti. Prvotno so poročali o devetih mrtvih, kasneje se je ta številka povzpela na devetnajst. Ljudi, ki živijo v kletnih stanovanjih na področju Queensa, je dobesedno zalilo. Smrt, ki si je raje sploh ne predstavljam.

In medtem, ko so v New Yorku odstranjevali posledice poplav, so pri nas v Lendavi kuhali bograč. Zgodba, ki sicer sploh ne bi bila vredna omembe, če ne bi šlo za bograč, ki se je znašel v Guinnesovi knjigi rekordov. Ekipa, ki je štela več kot 30 ljudi, je namreč skuhala 1801 kg bograča. Poleg vseh ostalih sestavin, so porabili tudi 12 litrov vina ter 4 kilograme česna in se vpisali med rekorderje.

Novo šolsko leto se je začelo prejšnji teden. Meni se otroci v teh turbulentnih časih res smilijo. V lanskem šolskem letu so tako na račun protikoronskih ukrepov okusili šolanje na daljavo, kako bo letos, bo pokazal čas. Ko se sam spomnim svojih šolskih dni, se nasmehnem. Kljub vsem nesporazumom s profesorji, nikoli nisem bil tip človeka, ki bi bil tiho, in kljub pomanjkanju poguma, da bi svoji osnovnošolski simpatiji povedal, da mi je všeč, so moji spomini na začetek šolskega leta lepi. Šele zdaj, ko opazujem otroke, ki v razredu sedijo z maskami, vzdržujejo fizično razdaljo, imajo takšne in drugačne omejitve, dojamem kako zelo lepo in brezskrbno otroštvo smo imeli mi. Sploh v primerjavi z generacijo otrok, ki so v šolskih klopeh zdaj. Mladi, ne se dat. Vsaka vojna, vsaka kriza mine. Tudi tale bo.

Ko že ravno omenjam maske, je tu še ena zgodba, ki gre v tale kontekst. Veste, kdo je Antonio Dražević? Ne? Nič hudega. Tudi sam sem prejšnjo sredo prvič slišal zanj. Antonio je župan Čabra. Majhnega hrvaškega mesta s 400 prebivalci, ki leži ob slovensko hrvaški meji. Župan se je odločil, da bo Čabar prvo hrvaško mesto, kjer otroci v šolah ne bodo nosili mask. Kasneje je ta pobuda na plodna tla padla še v dveh hrvaških mestih. V Čakovcu in Varaždinu.

Za največji šov in največji dvig prahu preteklega tedna, pa je poskrbel naš nepreklicno odstopljeni minister za notranje zadeve, Aleš Hojs. Predlog zakona, ki je z vladne strani naletel na odobravanje in bo šel v parlamentarno proceduro, namreč predvideva, da bi bili s kaznijo v višini 500 – 1000 evrov, kaznovani državljani, ki bi bili verbalno žaljivi do naše politične elite, sodnikov in njihovih svojcev. Vse lepo in prav. Ampak tu pridemo do vzročno – posledične povezave. Če predsednik vlade državljane države, ki jo vodi na twitterju zmerja z levimi fašisti, kaviar socialisti, če to isto počne notranji minister, ki protestnike označuje za svinje, policiste pa imenuje lenuhi, je povsem razumljivo, da bo s strani naroda prišlo do jeze. Revolta. Povratne reakcije. Gospodje, kaj, če bi najprej vi izboljšali nivo komunikacije z državljani? Saj veste, mi državljani smo vam z glasovi na volitvah omogočili, da ste tu kjer ste. Mi, državljani plačujemo davke v proračun, iz česar gre denar za marsikaj. Tudi za vaše plače. Tovrstno kaznovanje in poskus utišanja kritik me spominja na neke druge čase. Na neko drugo državo, ki se je imenovala Jugoslavija, kjer smo imeli tako imenovani zloglasni verbalni delikt. Premlad sem, da bi vedel, kako so bile takrat te stvari videt v praksi. Je pa dejstvo, da tovrstna zakonodaja in represivni ukrepi pomenijo kvečjemu korak nazaj v razvoju. Toliko o svobodi govora, ki lahko vašo denarnico olajša za 500 – 1000 evrov, če bo zakon v parlamentu sprejet.

Prejšnji teden je minilo točno 50 let, odkar je po ljubljanskih ulicah nazadnje zapeljal trolejbus. Medtem, ko je bila zadnja vožnja ljubljanskega tramvaja pospremljena z medijskim pompom in množico ljudi na ulicah naše prestolnice, se je trolejbus, ki je bil naslednik tramvaja, poslovil na enak način, kot je deloval. Tiho, ekonomično, dostojanstveno. Trolejbusi so bili pravzaprav nek hibrid med tramvajem in avtobusom. Njihov pogon se je napajal z električnih žic, zato niso onesnaževali okolja. Tudi stroški so bili v primerjavi z avtobusi na dizelski pogon dosti nižji. Na koncu je po Ljubljani vozilo 53 trolejbusov, ki so septembra leta 1971 odšli v zgodovino, nadomestili pa so jih avtobusi LPP.

Današnji zapis pa, kot ste redni bralci in bralke mojih “četrtkovih umotvorov” vajeni, zaključujem z nekaj najbolj zanimivimi športnimi utrinki preteklega tedna. Naša nogometna reprezentanca je v sklopu kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu v Katarju, odigrala dve kvalifikacijski tekmi. Minimalna zmaga proti Malti in neodločen izid proti Slovaški je izkupiček dveh tekem. Možnosti, da se Slovenija uvrsti vsaj v dodatne kvalifikacije, je vedno manj. Naša odbojkarska reprezentanca pa je prvo tekmo evropskega prvenstva proti Čehom (domačini, eni od gostiteljev prvenstva) presenetljivo izgubila, a že dan kasneje pokazala, kaj aktualni evropski podprvaki (Slovenija je na zadnjem EP osvojila srebro) zmorejo. Slovenski športni junak prejšnjega tedna, pa je Primož Roglič, ki je tretjič zapored zmagal na Vuelti, eni najzahtevnejših kolesarskih dirk. V šampionskem stilu surove dominance nad tekmeci. Vsa čast, Primož.

To je vse za danes, družba. Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi