Dušanov tedenski meni: STAnje je resno. STAti in ObSTAti.

Živjo, družba. Spet je četrtek, spet je čas, da obdelamo nekatere po mojem mnenju najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Prejšnji teden nismo praznovali nobenega državnega praznika, a vseeno imeli razlog za praznovanje. 9. maj je namreč dan zmage. 9. maja leta 1945, je partizanska vojska vstopila v osvobojeno Ljubljano. Vojne je bilo po štirih letih naposled konec. V spomin na ta dan, se mnogi Ljubljančani in Ljubljančanke dan pred tem sprehodijo po 35 kilometrov dolgi poti spominov in tovarištva. Pot je speljana tam, kjer je bila Ljubljana v času vojne pod italijansko okupacijo, obdana z bodečo žico. Na dan zmage, pa se v Ljubljani vsako leto zgodi prireditev z govorci, glasbenimi nastopi, itd. Tudi letos se je. Navkljub omejitvam, grožnjam s kaznimi in ostalimi represivnimi ukrepi, ki so namenjeni izključno temu, ker našo oblast skrbi za naše zdravje. Če verjamete.

9. maj pa ni le dan, ko obeležujemo dan zmage nad fašizmom in nacizmom, pač pa tudi dan Evrope. 9. maja 1950, je namreč nastala evropska skupnost za premog in jeklo. Skupnost, ki je pravzaprav predhodnica današnje Evropske Unije, je ustanovilo šest držav ustanoviteljic. Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg.  Prva širitev EU se je zgodila leta 1973, ko so se šestim ustanovnim članicam pridružile še Danska, Irska in Velika Britanija. Slovenija je članica EU postala leta 2004, tri leta pozneje pa se poslovila od tolarjev in prevzela evro.

V preteklem tednu je bil v elementu tudi Vili Beroš, hrvaški minister za zdravje. Kar sam osebno je cepil ljudi na zagrebškem gospodarskem razstavišču. Ko je Vili Beroš gradil kariero enega najboljših hrvaških nevrokirurgov, je zagotovo sanjal o tem, da bo nekoč v vlogi hrvaškega ministra za zdravje, cepil ljudi proti Covidu. Prav posebne cepilne kampanje, pa so se lotili v Srbiji. V Beogradu je vsak, ki je pristal na cepljenje proti Covidu, dobil še bon v višini 30 evrov za šoping.

V Slovenijo pa je prispela ekipa enaindvajsetih policistov s Poljske, Latvije in Estonije, ki naj bi Sloveniji pomagali pri varovanju južne meje. Pa tako malce razmišljam. A točno 21 policistov nam je zmanjkalo? Točno toliko policistov imamo premalo? Zanimivo. Ali pa gre v ozadju za  nekaj drugega. Za neko strateško – politično igro, s pomočjo katere bi bila aktivirana vojska? Na nič ne namigujem. Le naglas razmišljam.

Pretekli teden sta na nek svoj neslaven način, obeležila tudi dva človeka, ki sta bila gosta televizijske oddaje Tarča. Prvemu je ime Vasko Simoniti in je slovenski minister za kulturo. Drugemu je ime Uroš Urbanija in je direktor vladnega urada za komuniciranje (UKOM). Gledam jaz tisto njuno usmiljenja vredno telesno govorico, ki pozornemu opazovalcu pove veliko. In poslušam jaz tiste njune retorične cvetke. Priznam, oddaje mi ni uspelo pogledati do konca, ker mi je šlo na bruhanje. A sem videl in slišal dovolj, da sem prišel do spoznanja, ki je pravzaprav grozljivo. Imamo ministra za kulturo, ki ni sposoben sproducirati enega kulturnega stavka. In imamo šefa vladnega urada za komuniciranje, ki o normalni komunikaciji nima blage veze. Spoznanje je še toliko bolj grozljivo, ko se človek spomni, da bo s takimi ljudmi na čelu Slovenija kmalu predsedovala EU. Kaj bi sploh lahko šlo narobe, kajne? Ni važno, kakšen je, važno, da je naš. Mentaliteta, ki je v slovenski politiki udomačena že vse od osamosvojitve naprej.

Bil je to tudi teden, ko je Društvo novinarjev Slovenije začelo z zbiranjem donacij za STA (Slovenska tiskovna agencija), zato, ker je vlada financiranje naše nacionalne tiskovne agencije preprosto ukinila, kar se v 30 letih obstoja te agencije, ki pravzaprav predstavlja hrbtenico slovenskega novinarstva, še ni zgodilo. Vse skupaj se je začelo nedolžno. Oktobra lani, je namreč predsednik vlade Janez Janša na twitterju napisal, da je STA nacionalna sramota. In to zato, ker je bil intervju z raperjem Zlatkom daljši, kot intervju s predsednikom vlade. Janez Janša je bil menda hudo užaljen, kar pa ni pri njem nič novega. Zdi se, da je on užaljen večino časa. STA zaposluje blizu 100 novinarjev in novinark. Vse najpomembnejše informacije s sveta politike, gospodarstva, športa, znanosti, ali če hočete vremenske napovedi, pridejo najprej do njih in šele nato do vseh ostalih slovenskih medijev (tv postaje, radijske postaje, časopisne hiše, spletni portali). Arhiv Slovenske tiskovne agencije obsega več kot 500.000 fotografij, 70.000 tonskih posnetkov in 2 milijona novic. Vsaka evropska država ima svojo nacionalno tiskovno agencijo. In vsaka evropska država do neke mere svojo nacionalno tiskovno agencijo financira iz proračuna. Le Slovenija je pri tem neka izjema, zato, ker je Janez užaljen in kuha mulo. STAnje je resno. In STA bo obSTAla. Poskrbeli bomo za to.

V prejšnjem tednu, je bilo zanimivo opazovati tudi fotke in posnetke s Kitajske. Na goratem predelu Kitajske, je nastala avtocesta, kakršne svet še ni videl. Avtocesta stoji na stebrih, ki so višji od tistih na Črnem Kalu in je narejena tako, da se na njej lahko obrneš, če ugotoviš, da si zgrešil smer. Obračališče je neke vrste nadvoz, ki je nad avtocesto. Kitajska zadnja leta v vseh pogledih napreduje z neverjetno hitrostjo. Pri nas pa gradnjo drugega tira poimenujemo gradbeni projekt desetletja. Za nas je gradbeni projekt desetletja dobrih 20 kilometrov železniške proge, ki jo bodo seveda gradili tujci. Mi smo lastno gradbeništvo, ki je bila nekoč udarna igla našega gospodarstva, uspeli veličastno uničiti. Ni več podjetij kot so SCT, Primorje, Vegrad, Gradis, Kraški Zidar. Ostal je le spomin na čase, ko smo ceste, železniške proge, mostove, nadvoze, itd, delali sami.

Svojo četrtkovo kolumno, ki je jubilejna na nek način – deseta po vrsti je – pa kot običajno zaključujem s športnim dogajanjem.

Prejšnji teden je naš zlati kapetan Goran Dragić dopolnil 35 let. Anže Kopitar pa postal prvi Slovenec, ki je v ameriški ligi NHL prebil mejo 1000 doseženih točk. Dobili smo tudi dva finalna para dveh najmočnejših evropskih nogometnih tekmovanj. V finalu Lige prvakov, se bosta med sabo pomerila londonski Chelsea in Manchester City. V finalu Lige Europa pa Manchester United in španski Villareal. Surova dominanca angleških klubov. Vedno bližje ponovni uvrstitvi v 1. SNL pa so tudi nogometaši Radomelj. Rumeno črni bojevniki so na devetnajstih tekmah zabeležili le dva poraza in so zasluženo prvi tri kroge pred koncem prvenstva.

To je za danes vse. Ob dejstvu, da je moja današnja kolumna jubilejna bi se rad zahvalil vam, dragi bralci in bralke, ki moje kolumne berete. In hvala mojemu uredniku Mihi Ulčarju, ki mi tekstov ne cenzurira, četudi dostikrat spišem kaj ostrega in strupenega. V teh časih cenzure, je to prava redkost.

Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet naslednji četrtek.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.