Dušanov tedenski meni: Srečno, Kekec!

Dober večer, dragi bralci in bralke. Na tale predzadnji četrtkov večer v letu 2021, bomo spet počeli to, kar ob četrtkih počnemo že od marca letos. V mojem rednem tedenskem meniju, bomo (jaz kot pisec, vi pa kot bralci), osvetlili nekatere dogodke, ki so po moji oceni najbolj zaznamovali pretekli teden. 

Prejšnji teden je Slovenija tudi uradno zaključila predsedovanje svetu Evrope. Predsedovanje vsake države traja pol leta, kar pomeni, da vsaka od 27 članic EU, slej ko prej pride na vrsto. Naše prvo predsedovanje se je zgodilo v prvi polovici leta 2008, drugo pa v drugi polovici leta 2021. Žal je slab vtis z začetka predsedovanja ostal vse do konca, za kar je v precejšnji meri poskrbel naš predsednik vlade, Janez Janša. Ko se je Janša na twitterju spustil v verbalne konflikte z novinarji več evropskih medijev, evropskimi poslanci in komisarji, mi je bilo jasno, da tega madeža ne bo možno sprati. Na žalost sem imel prav. Da se ne bi razumeli narobe. Spoštovanja vredno dejstvo je, če ima neka država predsednika vlade, ki jasno in glasno izrazi svoje mnenje, zagovarja stališča države, ki jo zastopa in v svojih stališčih ne popušča. A pri branju Janševih tvitov se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da ne gre za jasno izražanje lastnih mnenj, pač pa neko čiščenje zamer na osebnem nivoju, sproščanje frustracij, merjenje moči in bitko proti nasprotniku, ki jo na koncu izgubiš s preprostega razloga. Ker je nasprotnik premočan.

V našem parlamentu pa smo spet opazovali maratonsko sejo. Da interpelacija proti ministru za okolje in prostor, Andreju Vizjaku ne bo uspela, je bilo jasno že vnaprej. Dostikrat se zdi, da so te interpelacije le gledališka predstava za naivno ljudstvo in dobro plačane dnevnice za poslance in poslanke. Vizjak je po uspešno prestani interpelaciji izjavil, da je o odstopu sicer razmišljal, a si premislil, ker mora dokončati nerealizirane projekte. Verjetno v sklop nerealiziranih projektov spada tudi prodaja naših vodnih virov šejkom iz Savdske Arabije, rihtanje posla pravim ljudem in predavanja z naslovom: “Plačevanje davkov je glupo.” Kajne, gospod minister?

Medtem, ko je naš minister za okolje ostal v udobnem ministrskem stolčku, pa so po sili razmer v udobju lastnih hiš in stanovanj ostali tudi ljudje na Nizozemskem. Ta država, ki je po površini od Slovenije večja le dvakrat, po številu prebivalcev pa kar osemkrat, je kljub zelo visoki precepljenosti populacije, šla v novo zaprtje države, ki bo trajalo vse do 14. januarja. Sočasno s tem, isti dan pravzaprav, pa je avstrijski parlament z veliko večino potrdil zakonsko dovoljeno pomoč pri samomoru polnoletnih, hudo bolnih državljanov. Uzakonitev evtanazije, torej.

O povsem drugačnih stvareh, pa so poslanci prejšnjo sredo odločali na Malti, otoški državici, ki je z dobrimi 400 tisoč prebivalci, najmanjša med državami Evropske Unije. Malteški parlament je namreč legaliziral uporabo konoplje v osebne namene, s čimer je Malta prva država v Evropi, ki se je odločila za ta korak. Motite se tisti, ki mislite, da je Nizozemska ta zakon že davno sprejela. Ni ga. Čeprav je Amsterdam med drugim znan tudi po teh stvareh.

Bil je to tudi teden, ko so delavci zaposleni pri nemškem Mercedesu, na svoje bančne račune prejeli rekordno visoko nagrado za dobro poslovanje. Vsak zaposleni je dobil izplačilo v višini šest tisoč evrov. Temu se reče božičnica z velikim B.

Na jugu Tajske, pa so zaporniki uprizorili protest prav posebne sorte. Ker uprava zapora ni takoj odobrila njihove zahteve, da zapornike okužene s Covidom premestijo v bolnišnico, so stavbo v kateri je glavnina zaporniških celic, preprosto zažgali. Zdaj bodo spali v šotorih, očitno. Decembra. Ker je zdravje na prvem mestu. Sama sreča, da je klima na Tajskem relativno mila. V nasprotnem primeru, bi imeli poleg Covida težave tudi z neko stvarjo, ki smo ji do marca 2020 rekli prehlad.

Prejšnji teden je soj žarometov ujel tudi naš minister za digitalizacijo, ki je ob podpisu pogodbe, s katero se je ameriški tehnološki velikan Google obvezal, da bo v Sloveniji vložil 2,5 milijona evrov za socialno podjetništvo, pohvalil, da Slovenija postaja digitalna velesila. Ali Slovenija res postaja digitalna velesila ali ne, bo pokazal čas. Je pa roko na srce, ob tej zgodbi treba dodati eno neizpodbitno dejstvo. Teh 2,5 milijona, ki jih bo Google vložil v slovensko socialno podjetništvo, je pravzaprav pljunek v morje v primerjavi z denarjem, ki bi ga Google moral naši državi vsako leto plačati v obliki davkov in dajatev. Pa jih ne. Tako, da gre kar se mene tiče, za metanje peska v oči, preusmerjanje pozornosti ter igro nekega velikega dobrotnika, ki to v resnici ni. Američani so mojstri v tem že od nekdaj.

Mineva pa tudi točno 70 let, odkar je na platna slovenskih kinodvoran, prišel verjetno eden najboljših slovenskih filmov vseh časov. Kekec. Pravzaprav je šlo za trilogijo, ki jo je mojstrsko spisal Josip Vandot, (zato so bili posneti tudi trije filmi), na režiserski stolček se je usedel Jože Gale, vlogo Kekca pa je odigral Matija Barl. 18. december je bil, pisalo se je leto 1951, ko je Kekec začel svoj pohod, ki je bil kronan tudi z nagrado beneškega filmskega festivala. Kosobrin bi rekel: “Za vsako bolezen rožca raste”, jaz pa bom za konec današnje kolumne rekel le: “Srečno, Kekec!”

Tako. Za danes je to vse. Želim vam lepe, blagoslovljene in mirne božične praznike.

Mi pa se, še zadnjič letos beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.