Dušanov tedenski meni: Preluknjane maske so enako učinkovite kot preluknjani kondomi
9. del Dušanovega tedenskega menija
Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas, da v tedenskem meniju obdelamo in osvetlimo nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.
Praznovali smo dan upora proti okupatorju. 27. april je dan, ko se spominjamo poguma naših dedkov in babic, ki so se v nekih povsem drugačnih časih, razmerah in okoliščinah hrabro zoperstavili oboroženim silam, ki so okupirale slovensko ozemlje (Nemci, Italijani, Madžari). Čeprav številčno šibkejši, slabo oboroženi, večkrat lačni kot siti, so se odločili braniti svojo zemljo do zadnjega. In zdi se, da simbolika tega praznika še nikoli ni bila močnejša, kot ravno letos. Pa ne le zato, ker so se tega dne v Ljubljani zgodili najbolj množični protesti letos, na katerih se je na Trgu Republike in na Prešernovem trgu zbralo okrog 10.000 ljudi. Pač pa tudi zato, ker je tokrat okupacija videti drugače. Namesto bomb in granat se uporabljajo bolj prefinjena sredstva zastraševanja in manipulacije. Ko te začne oblast siliti, da moraš biti cepljen, če hočeš na dopust in, ko te delodajalec sili, da se moraš testirati vsak teden, če hočeš obdržati službo, je to zame na nek način okupacija. Prefinjena psihološko – medijska vojna. Fašizem. In proti fašizmu se je treba boriti z vsemi silami. Do zadnjega diha. In, ko že ravno omenjam demonstracije, ki jih je naš predsednik vlade označil kot grožnjo zdravstvenemu sistemu, ne morem mimo burnega dogajanja v Nemčiji in Franciji. Masovni protesti namreč potekajo v obeh državah. V Franciji je bilo celo 300 protestov v enem dnevu, v praktično vseh večjih francoskih mestih. V Nemčiji pa je prišlo do spopada med policijo in protestniki. Epilog zgodbe: več kot 20 policistov ranjenih, več kot 200 protestnikov pridržanih.
Pretekli teden pa nismo praznovali le enega državnega praznika, pač pa kar dva. 1.maj. Dan, ko v deželi podalpski zadiši po čevapčičih in na svoj račun pridejo žar mojstri. Dan, ko se spominjamo pomena dela za katerega se zdi, da je vredno vedno manj in razvrednoteno vedno bolj. Dan, ko se spominjamo vseh delavskih protestov za pravice delavcev. In, dan, ko se oglasijo tudi predstavniki različnih sindikatov, ki vlečejo dobre plače, a so večino leta tiho. Kje so ti ljudje sicer? Kaj ti tako imenovani borci za delavske pravice počnejo? Zdi se mi, da so sindikati postali nek brezzobi tiger, ki so tam zato, ker se tako spodobi. Sindikalisti, ki imajo plačo dosti višjo od minimalca, si niti predstavljati ne morejo, s kakšnimi težavami se soočajo delavci širom Slovenije. Od mobinga na delovnem mestu, do neurejenih delovnih pogojev, neizplačanih nadur, itd. Delu čast in oblast so rekli nekoč. Mislim, da so ti časi minili. Žal.
Bil je to tudi teden, ko se je v ljubljanski Šiški začela gradnja dveh novih stolpnic, ki naj bi postali najvišji stavbi v mestu. Na drugem koncu Ljubljane, v strogem centru, pa je na Trgu Republike najprej nastalo 29 lukenj. in nato 29 drogov. Projekt, ki je nastal na pobudo Mestne občine Ljubljana, ob ponovnem predsedovanju Slovenije EU. Na vsakem drogu bo visela ena od zastav članic EU. In te zastave bodo plapolale vse do konca slovenskega predsedovanja EU, ki bo trajalo pol leta. Če bi bil malce zloben, bi ob tem lahko pripomnil, da se ta na te drogove obesiti še kaj drugega, razen zastav.
Prejšnji teden pa sta se zgodila dva omembe vredna dogodka, pri naših južnih sosedih. Prva novica prihaja iz Slavonije, najrevnejše oziroma gospodarsko najslabše razvite hrvaške regije. Ko sem novico prebral na Indexu, sem bil v dvomih. Niso ravno vrh kredibilnega novinarstva. A, ko je to isto novico objavil še Jutranji list, je bilo jasno, da je res. Namreč, neka gospa z vzhodnega dela Slavonije mora v zapor, ker je svoji sosedi ukradla tri kilograme orehov. Na drugi strani pa so seveda hrvaški tajkuni, ki državo ožamejo kot limono in milijončke nakazujejo na svoje bančne račune na Deviških otokih. Oni ne bodo šli v zapor, gospa, ki je sosedi ukradla tri kilograme orehov, pač. Vsaka podobnost s podobnim dogajanjem v Sloveniji je zgolj naključna. Če verjamete. Druga novica pa prihaja z Zagreba, kjer se je zgodila bizarna prometna nesreča z veliko materialno škodo, a na srečo brez smrtnih žrtev. Na eni od zagrebških ulic je voznik audija izgubil nadzor nad vozilom in ob tem poškodoval štiri avtomobile parkirane ob cesti. Posnetek je bil videti kot prizor z nekega horror filma.
Bil je to tudi teden, ko je vzgojiteljica s celjskega vrtca dobila odpoved, ker ni pristala na testiranje z nosu. Bila je pripravljena na test iz žrela, a ji tega niso omogočili. Zakaj ne, gospodje? Saj test je test, a ni tako? Če vas že tako skrbi za naše zdravje, dajte pokazat malo fleksibilnosti. Razen, če gre za čisto izživljanje nad ljudmi. To je ta fašizem, ki sem ga omenjal v prvem odstavku kolumne. Za novo nebulozo, ki bi v kakšnih drugačnih razmerah morda lahko bila celo smešna, tako pa je le žalostna, pa so poskrbeli gospodje z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki glasbenikom, članom simfoničnih orkestrov priporočajo, da med igranjem inštrumenta nosijo preluknjane maske. Seveda. Preluknjane maske so učinkovite ravno toliko kot preluknjani kondomi. Res čudno, da se Durex in ostali proizvajalci kondomov, še niso odločili za posebno serijo kondomov z luknjicami.
Današnji zapis pa – kot običajno – zaključujem s športnim dogajanjem. Kdor čaka, dočaka, bi lahko bil naslov avtobiografske knjige Samirja Handanovića. Eden naših najboljših nogometnih vratarjev, ki je igral tudi za državno reprezentanco, je z Interjem postal prvak italijanske lige. Pri sedemintridesetih letih. Slovenska košarkarska reprezentanca pa je dobila nasprotnike na evropskem prvenstvu v košarki, ki bi se moralo zgoditi že letos, a je bilo prestavljeno na prihodnje leto. Evropsko prvenstvo v košarki bodo gostile štiri države. Nemčija, Italija, Češka in Gruzija. Naj ob tem spomnim, da je leta 2013 Slovenija evropsko prvenstvo v košarki organizirala in na vrhunskem nivoju izpeljala sama. Znamo. če hočemo. Na naslednjem evropskem prvenstvu, bo Slovenija prvič v vlogi aktualne evropske prvakinje. Naši nasprotniki pa bodo: Nemčija, Litva, Francija, Madžarska in Bosna. Sama sreča, da nismo namesto Bosne in Madžarske dobili še Španijo in Srbijo recimo. Potem bi pa to res bila skupina smrti.
To je vse za ta teden. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo čez teden dni.
Dušan Jambrošič
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.