Dušanov tedenski meni: Postajamo dežela zagrenjenih starcev

11. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Spet je četrtek, spet je čas, da v tem zapisu osvetlimo nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Naša vladna koalicija, ki sicer menda zagovarja pluralnost medijev, svobodo govora, ter raznoliko medijsko krajino, je prejšnji teden nadaljevala z vojno proti nekaterim našim medijem. Po tistem, ko so ukinili finančna sredstva Slovenski Tiskovni Agenciji (STA), so zdaj to storili tudi v primeru Dnevnika, Dela, Večera, Mladine. Niso pa se omejili le na dnevne časopise oziroma tiskane medije. Brez proračunskih sredstev, tako ostajajo tudi nekatere regionalne radijske postaje. Med drugim radio Študent (najstarejša evropska študentska radijska postaja), radio Kranj, novomeški radio Krka in Koroški radio. Pa se vprašam, čemu je bilo pa to potrebno? Ne radio Krka, ne Koroški radio nikoli nista imela programske vsebine s politično opredelitvijo. Naši gospodje si demokracijo očitno predstavljajo malce po svoje. Veste, kaj je v tej zgodbi največja ironija? Janez Janša je pred aktivnim vstopom v politiko, pisal kolumne za Mladino. To isto Mladino, ki ji zdaj ukinja sredstva. Naš predsednik vlade naivno verjame, da lahko v tej vojni proti medijem zmaga. Ne more.

Pretekli teden je bilo možno zaslediti tudi vest o tem, da imajo naše zdravstvene zavarovalnice, katerim državljani in državljanke dežele podalpske vsak mesec plačujemo položnice za dodatno oziroma dopolnilno zavarovanje, višje dobičke kot leta poprej. Oh, ti šment. Kdo bi si to mislil. Saj je logično, da imajo višje dobičke. Sploh, ko se človek malce zatopi v neke statistične podatke. V letu 2020 je bilo v Sloveniji opravljenih 13% manj operacij, kot leto prej. Opravljenih je bilo 14% manj specialističnih obravnav kot leto prej. Opravljenih je bilo 23% zobozdravstvenih pregledov kot leta 2019. Zaradi ukrepov povezanih z epidemijo, je bil dostop do zdravnikov in specialistov težji. Višina položnice za dodatno zavarovanje, pa ves čas enaka. Razumljivo, da so v tem primeru dobički višji.

Bil je to tudi teden, v katerem so se na Hrvaškem zgodile lokalne volitve. Večina medijske pozornosti je bila seveda usmerjena na dogajanje v Zagrebu. Hrvaško prestolnico, ki upoštevajoč širše mestno območje, šteje več kot milijon prebivalcev, je zadnjih dvajset let vodil Milan Bandić, ki pa je februarja letos umrl v okoliščinah, ki niso bile ravno zadovoljivo pojasnjene. Uradno naj bi umrl zaradi srčnega zastoja. Ankete so kazale na to, da bi lahko dober rezultat dosegel Tomislav Tomašević. Diplomirani politolog, ki šteje 38 let. Zelo mlad za politika. Na koncu so se napovedi anket izkazale kot točne. Tomašević je dobil neverjetnih 48% glasov zagrebških volivcev in volivk. Ni manjkalo dosti, pa bi zmagal že v prvem krogu. A mislim, da njegova zmaga v drugem krogu, kjer se bo pomeril z nekdanjim pevcem, radijskim in tv voditeljem Miroslavom Škorom, ni vprašljiva.

In medtem, ko na čelo hrvaške prestolnice prihaja človek, ki jih še ni dopolnil 40, bo pri nas čelo javne agencije za knjigo (JAK) prišel človek, ki jih šteje 75. Dimitrij Rupel mu je ime. Gospod v zrelih letih, sicer sociolog, je svojo politično kariero začel v Drnovškovi LDS ter bil med drugim tudi zunanji minister. Trikrat. Rupel je napisal kar nekaj knjig, nisem pa ravno prepričan, da je to zadostna kompetenca za tovrstno delo. Nimamo res niti enega bolj ustreznega, predvsem pa mlajšega človeka za to funkcijo? Kako nam uspe vedno znova iz naftalina povleči ljudi, ki bi se pri svojih letih doma morali igrati z vnuki, pisali knjigo spominov, počivati. Ne pa se iti visoko politiko. Pa tu nimam v mislih le Rupla. Tudi naš nekulturni minister za kulturo Vasko Simoniti jih bo vsak čas dopolnil 70. Zmago Jelinčič, človek, ki je v parlamentu od mojega otroštva, jih šteje 73. Da ne naštevam dalje, ker bi bil spisek predolg. Vsi ti ljudje so videti kot zagrenjeni starci, ki jim je vse odveč, niso več v optimalni formi, a se bodo svojih stolčkov vseeno oklepali do trenutka, ko jih bodo odnesli počivat pod ciprese. Stvari tu ne štimajo. Prav tako kot ne štimajo stvari med Izraelci in Palestinci, kjer že vrsto let vedno umirajo nedolžne civilne žrtve. V imenu višjih ciljev nekih zagrenjenih starcev, ki v resnici vodijo ta svet. Politiki so le njihove lutke na vrvicah.

Današnji zapis – kot običajno – zaključujem s športnim dogajanjem.

Pretekli teden je svojo športno kariero sklenil naš smučarski skakalec Jernej Damijan, sicer član SSK Ihan in član slovenske reprezentance. Osemkrat je stal na zmagovalnih stopničkah, od tega dvakrat na najvišji. Dobitnik treh bronastih medalj s svetovnih prvenstev (vse z ekipnih tekem). Jernej, hvala za vse in srečno na tvoji nadaljnji poti.

Nogometaši Radomelj, pa so spet postali del slovenske nogometne prvoligaške druščine. Rumeno – črni bojevniki s severa domžalske občine so odigrali fantastično sezono. In po domači zmagi nad Brežicami, je bilo jasno, kdo je prvak 2. SNL. Prvič so se Radomlje v prvo ligo uvrstile v sezoni 2014-15, drugič pa v sezoni 2016-17. Tako bodo Domžale poleg Ljubljane edina slovenska občina, ki bo imela prihodnjo sezono v prvi slovenski nogometni ligi dva kluba (Domžale, Radomlje).

Enako veseli in razposajeni kot nogometaši Radomelj, pa so bili tudi prejšnji teden tudi hokejisti Jesenic, ki so na peti tekmi še tretjič premagali ljubljansko Olimpijo in postali državni prvaki.

Družba, za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo naslednji četrtek.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi