Dušanov tedenski meni: Plačevati davke je glupo, je rekel minister

Živjo, družba.

Četrtek je in čas zato, da v svojem tedenskem meniju spet osvetlim nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Glavna zvezda domačega političnega parketa je bil v preteklem tednu nedvomno Andrej Vizjak, minister za okolje in prostor. V javnost je namreč prišel štirinajst let star posnetek, na katerem je slišati vsebino pogovora med Vizjakom in Bojanom Petanom, poslovnim mogotcem, ki je v nekem trenutku obvladoval večinski delež večih različnih podjetij, od katerih velja izpostaviti DZS in Terme Čatež. Ni povsem jasno, kdo je posnetek spravil v javnost, se pa jasno slišijo besede ministra, ki pravi, da je plačevanje davkov glupo. Dajmo se zdaj za hip ustaviti ob tem stavku. Plačevanje davkov je glupo, pravi gospod minister. Moram priznati, da je takšno izjavo prav zares nenavadno slišati iz ust človeka, ki je javni funkcionar, kar pomeni, da svojo plačo dobiva iz proračuna. Proračunska sredstva pa prihajajo ravno iz naslova plačanih davkov, ki jih v proračun vplačujemo vsi državljani in državljanke republike Slovenije. Tudi otroci. Navsezadnje dobi država denar tudi od vsake prodane lizike ali sladoleda v trgovini, saj je vsak od teh izdelkov obdavčen z davkom na dodano vrednost (DDV). Je pa Andrej Vizjak, o katerem je bilo sicer veliko govora letos poleti, ko so se najprej zbirali podpisi, nato pa je bil tudi realiziran referendum o vodi, zelo zanimiv možakar. V politiki je aktiven že več kot 20 let. Med drugim je bil dve leti župan Občine Brežice, nato postal minister za gospodarstvo, kjer je na ministrskem stolčku oddelal celoten štiriletni mandat, pa bil tudi minister za delo, zdaj pa je minister za okolje. Multipraktik, ki očitno obvlada vse, tako kot svoje čase Karl Erjavec, ki je menjal ministrske stolčke kot spodnjice. Vizjak, ki se je na vsebino spornega posnetka odzval z besedami, da gre za zloženko, lepljenko in, da ga preganja smetarska mafija, je sicer po izobrazbi magister elektrotehnike. Pred vstopom v politiko, je bil mlad in perspektiven raziskovalec na Inštitutu Jožef Štefan, kasneje pa inšpektor za delo. Impresiven življenjepis, to je treba reči. Z davkom, ali brez.

In medtem, ko je naš minister za okolje pojasnjeval svoje videnje zgodbe in v eni od informativnih tv oddaj, že tretjič v petih minutah omenil smetarsko mafijo, politične konstrukte in podobne zadeve, ter v sekundi dvajset postal popolnoma neposlušljiv in nekredibilen, so hrvaški mediji lansirali novico, da je nekdanji predsednik hrvaške vlade ter alfa in omega stranke HDZ, Ivo Sanader dobil novih šest let zaporne kazni. Ne vem ali je tudi on poskušal sodniku dopovedovati, da gre za politični konstrukt, je pa dejstvo, da je sodba pravnomočna, kar pomeni, da bo Sanader na svobodi šele leta 2027.

Šov posebne sorte pa je pretekli teden uprizoril mladenič s Kočevja, ki se je z avtom peljal za medvedom, kateri je bežal pred njim. V nekem trenutku je vročekrvni mladenič, ki si je očitno zaželel malce adrenalina in akcije v svojem pustem ter dolgočasnem življenju, pritisnil na plin in se z avtomobilom v medveda tudi zaletel. Javnost tega verjetno nikoli ne bi izvedela, če dečko dogajanja ne bi snemal in vse skupaj objavil na Facebooku. Ko gledam takšne posnetke, se spomnim, da smo tudi mi kot mulci ušpičili marsikakšno bedarijo. A takrat v devetdesetih, na srečo še ni bilo Facebooka, Instagrama, Tik Toka in ostalih družabnih omrežij.

Bil je to tudi teden, ko je odstopila celotna uprava Luke Koper, našega edinega pristanišča. O tem, da Luko Koper počasi, a zanesljivo prevzemajo Madžari, se je potihem in na skrivaj govorilo skoraj leto dni, zdaj pa so te govorice postale javne in glasne. Dejstvo je, da Slovenija postaja madžarska kolonija. Madžarski satelit. Težko mi je o tem pisat, ker resnica boli. A čutim, da moram in, da ne smem biti tiho. Se je pa pretekli teden zgodil še en neljubi dogodek, ki sicer z Madžari nima čisto nič. 33 tisoč invalidov v Sloveniji, bo kot kaže ostalo brez dodatka za pomoč in postrežbo. Tako pač predvideva nov zakon.

Prejšnjo sredo pa so se Japonci vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Toyota Mirei je prvi avtomobil v zgodovini, ki je prevozil 1360 kilometrov z enim rezervoarjem vodika. Ne bencina, pač pa vodika. Le dan kasneje, pa je na obali Iwo Jime, kjer je potekala ena najbolj epskih bitk druge svetovne vojne med Japonci in Američani, na površje “izplulo” kar 24 potopljenih bojnih ladij s tistega časa. Za ta redko viden pojav je zaslužno premikanje tal, kar je posledica ponovno delujočega vulkana v bližini.

Današnji zapis kot ponavadi, zaključujem s športnim dogajanjem.

Začela se je nova sezona lige NBA. V najmočnejši košarkarski ligi na svetu, ima tudi to sezono Slovenija tri predstavnike. Vlatko Čančar (Denver), Luka Dončić (Dallas) in Goran Dragić, ki je dres Miamija, zamenjal za dres kanadskega Toronta. Imam občutek, da zna Čančar v Denverju letos priti dosti bolj do izraza kot lani. Gre za izjemnega garača, zelo discipliniranega, motiviranega in – če lahko uporabim ta izraz – hvaležnega igralca, ki je že na olimpijskih igrah v dresu slovenske reprezentance odigral kar nekaj izjemnih tekem, dobro formo pa še stopnjeval na pripravljalnih tekmah Denverja pred začetkom sezone. Dončić je prvo tekmo sezone odigral malo slabše, a svoj pravi obraz pokazal že dva dni kasneje. Dragić pa bo tudi v Torontu igral pomembno vlogo. Ne le kot igralec, pač pa tudi kot motivator med minutami odmora. Naš zlati kapetan.

Več kot odlično, je novo sezono alpskega smučanja začel naš Žan Kranjec, ki je v Avstriji na uvodni tekmi svetovnega pokala osvojil tretje mesto. Res je bil hiter na neugodni in zahtevni progi. Prav tako kot so bili hitri (eni bolj, drugi manj) tudi tekači in tekačice, ki so se pretekli teden udeležili jubilejnega, 25. Ljubljanskega maratona. Čestitke vsem, ki so se ga udeležili.

Družba, to je vse za ta teden.

Bodite dobro, pazite nase, čuvajte svoje živce v teh norih časih, mi pa se spet beremo čez točno teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.