Dušanov tedenski meni: Odslej besedilo kanadske himne razumem. Dobesedno.

Teden je naokrog, spet je četrtek, spet je čas, da kakšno rečemo o nekaterih najbolj zanimivih dogodkih preteklega tedna. In bolj kot sem se trudil spisati zapis v katerega bi “stlačil” celoten koktejl dogodkov (od političnega dogajanja do športa), bolj mi je bilo jasno, da takole ne bo šlo. Ker so bili dogodki v Kanadi prejšnji teden tako množični, masivni, medijsko zapostavljeni s strani naših mainstream medijev, da si kanadski tovornjakarji in kanadski narod zaslužita eno čisto svojo kolumno.

Iskreno povedano, prav veliko o Kanadi do preteklega tedna nisem vedel. Z izjemo nekih splošno znanih dejstev. Da gre za (po površini), drugo največjo državo na svetu, ki je redko poseljena (38 milijonov ljudi). Da gre za gospodarsko velesilo, bogato obdarjeno z rudninami, plinom in nafto. Da je stopnja kriminala bistveno nižja, kot pri njihovih južnih sosedih (ZDA). Da imajo radi hokej. In, da sta poleg jezikov kanadskih domorodcev, ki jih je največ na severu, uradna jezika v državi angleščina in francoščina. To je vse, kar sem jaz vedel o Kanadi do preteklega tedna, ko smo na Facebooku, Telegramu in še nekaterih drugih kanalih imeli možnost opazovati impresivne prizore. To, kar so nam v poročilih pokazali naši mainstream mediji, pa še to s precejšnjo zakasnitvijo in prirejenimi podatki, je le delček vsega, kar se v Kanadi dogaja te dni.

Konvoj tovornjakov in osebnih vozil, ki se peljejo proti Ottawi (kanadska prestolnica) je bil dolg kar 70 kilometrov. Eden od glavnih razlogov tovrstnega protesta, ki je brez dvoma originalen in povsem drugačen od protikoronskih protestov, ki smo jim bili v Evropi priča v zadnjih dveh letih, je seveda odločitev vlade o obveznem cepljenju voznikov oziroma tovornjakarjev. Tu pa se je zgodila točka preloma. V zrak so skočili vsi tovornjakarji v državi. Tisti s severa in oni z juga. Cepljeni in necepljeni. Začeli so se organizirati, med drugim tudi pobirati donacije od državljanov. Za projekt, ki ga je bilo v logističnem in organizacijskem smislu še kako težko realizirati.

V nekem trenutku se je v zgodbi pojavil tudi Justin Trudeau, predsednik kanadske vlade, ki je sicer vidno prestrašen, v televizijske kamere povedal, da protestira le neka majhna, obrobna, marginalna skupina voznikov in, da gre za konvoj vozil, ki ni omembe vreden. A so poročila s terena, kazala neko povsem drugačno sliko. Pa je prišlo do momenta, v katerem je v kanadskem političnem vrhu prišlo do preplaha. Ko so dojeli, da je konvoj ogromen. Da tovornjakarje ob cesti pozdravljajo ljudje s solzami v očeh, kanadskimi zastavami in darili v obliki sveže pečenih muffinov, piškotov, vode, toplega čaja. Treba je vedeti, da so februarja temperature v Kanadi vse prej kaj drugega, kot humane. Kanadski narod se je prebudil in stopil skupaj močneje, kot kadarkoli prej. Ker sploh ne gre več za vprašanje o tem, kdo je cepljen ali ne. Pač pa gre za vprašanje, ali bomo kot ljudje dovolili, da z nami pogosto ravnajo kot s smetmi. In, da bo vse skupaj še bolj zanimivo. To počno (vsaj po nekih uradnih verzijah) zato, ker jih skrbi za naše zdravje. Ker je virus strašen. Ker je naslednjih 14 dni, ki trajajo že skoraj dve leti, ključnih.

Nato je sledil povratni udarec, ki pa ni imel praktično nobenega efekta. Kanadska vlada je namreč izdala dekret, da se tovornjakarjem prepove točenje goriva na bencinskih servisih. A so bili fantje pripravljeni. Tudi na morebiten tovrstni scenarij. Še isto uro so bili aktivirani polpriklopniki s cisternami polnimi goriva. 400 tovrstnih cistern z gorivom, je bilo strateško razporejenih na poti do Ottawe.

Že prejšnjo nedeljo je bila Ottawa blokirana. Tovornjakarji, vozniki traktorjev in osebnih vozil, so prispeli na svojo končno destinacijo. Mnogi med njimi so prevozili tudi po več kot 2.000 kilometrov. Razdalja, ki je za slovenske razmere praktično nepredstavljiva, v Kanadi pa nekaj običajnega. In Ottawa bo ostala blokirana, dokler kanadska vlada ne odstopi in prekliče določenih ukrepov, za katere je vedno bolj jasno, da niso namenjeni omejevanju epidemije in padcu števila okužb. Pač pa bogatenju določenega dela populacije, ter nadzoru in kontroli. Nekateri smo o teh stvareh javno pisali že pred dvema letoma. Pa so nas mnogi označili za teoretike zarot, antivakserje in 5G antenarje. V resnici nismo bili in še vedno nismo nič od tega. Smo le državljani, ki dvomimo v neke stvari. Si postavljamo vprašanja. Na katera ni odgovorov. Že od začetka epidemije jih ni. Odgovorov na premnoga vprašanja.

Upam si trditi, da dogodki v Kanadi so ali pa še bodo sprožili nekaj, čemur jaz rečem efekt snežne kepe. Na začetku svoje poti kotaljenja po hribu navzdol, je snežna kepa majhna in počasna. Nato pa postaja vedno večja in vedno hitrejša. Tovrstni konvoji se ta hip, ko to pišem, že formirajo v Avstraliji, Novi Zelandiji, ZDA in mnogih evropskih držav. Se mi pa zdi fascinantno, kako malo naši mainstream mediji poročajo o tem dogajanju. Kot, da bi se bali resnice. Kar je škoda. Ravno odkrivanje resnice, bi morala biti srčika objektivnega novinarstva. A zdi se, da je objektivno novinarstvo umrlo. Nekako sočasno z začetkom epidemije.

Kanada je luč na koncu tunela. Verjamem, da bo sčasoma teh luči vedno več. Mislim, da imamo temé po dveh letih dovolj.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.