Dušanov tedenski meni: Obstajajo ljudje, ki imajo jajca v velikosti teniških žogic

41. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo družba. Tole je moja prva kolumna v letu 2022, zato bi vam na samem začetku rad zaželel veliko vsega dobrega in veliko vsega lepega v tem letu, ki je pred nami. Upam, da ste vstop v novo leto praznovali prešerno razpoloženi, obkroženi z ljudmi, ki jih imate radi ter, da si niste zadali nedosegljivih novoletnih zaobljub. Veste, z novoletnimi zaobljubami je podobno kot z obljubami politikov. Tako ene kot druge se redko uresničijo. Tudi sam sem si kar nekaj let zapored govoril, da bom s 1. januarjem nehal kaditi. Se začel učiti kakšen tuji jezik. To, ono, tretje. Pa sem na koncu s temi stvarmi nehal, ker ni imelo smisla. Sprememba v življenju se zgodi, ko sta um in telo pripravljena na to, kar običajno nima nikakršne zveze z datumom na koledarju.

Koncept mojih četrtkovih tedenskih kolumn, tudi letos ostaja enak. Takšen kakršnega ste vajeni z lanskega leta. V vsaki kolumni bom osvetlil nekatere (po mojem mnenju), najbolj zanimive dogodke preteklega tedna s Slovenije in sveta, vsak zapis pa zaključil še s kratkim pregledom športnega dogajanja.

Pa pojdimo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Na novega leta dan, ki ga mnogi preživijo v postelji, ker so posledice prejšnje noči hude, drugi gledajo novoletni koncert dunajskih filharmonikov, tretji novoletno skakalno turnejo, četrti pa jedo sarme, smo se spomnili dogodkov izpred petnajstih let. 1.1.2007 se je Slovenija namreč poslovila od dobrih starih slovenskih tolarjev in kot uradno plačilno sredstvo uvedla evro. Fascinantno se mi zdi, da generacije otrok, ki so zdaj že srednješolci tolarjev sploh ne poznajo in jih nikoli niso držali v rokah. Ko je že govora o denarju, ne morem mimo dveh dogodkov, ki sta se zgodila v prvem tednu letošnjega leta. Sodišče EU v Luksemburgu je Sloveniji naložilo kazen v višini 750.000 evrov, ker kot država v svoj pravni red ni pravočasno vnesla direktive EU o trgih finančnih instrumentov. Je pa roko na srce treba reči, da je ta znesek zanemarljivo majhen v primerjavi s 412 milijoni evrov, kolikor jih bo Slovenija odštela za nakup 45 novih vojaških oklepnikov znamke Boxer.

Zelo pestro se je novo leto začelo tudi v tujini. Na severu Nizozemske, so se policisti protestnikov, ki so protestirali proti zaostritvi kovidnih ukrepov lotili s pendreki, nad njih pa spustili tudi policijske pse. Grdi, zares grdi prizori. Ker gre za zdravje, menda, je rekel nizozemski notranji minister, jaz pa nisem verjel niti besede.

V Cape Townu, glavnem mestu Južnoafriške republike, so protestniki zažgali stavbo parlamenta, ki je bila v trenutku dejanja sicer prazna.

Najhuje pa je bilo v Kazahstanu. Kazahstan, ki je svoje čase spadal pod okrilje nekdanje Sovjetske zveze, je ogromna država. Po površini deveta največja na svetu, a v njej živi le 18 milijonov ljudi. Opazoval sem posnetke protestnikov v Astani, glavnem mestu te države in mi nekaj ni šlo v račun. Kar nekaj protestov sem dal čez. Na nekaterih od njih sem bil tam po službeni dolžnosti kot varnostnik. Na drugih kot protestnik. A niti na enem od slovenskih protestov nisem videl, da bi bili protestniki oboroženi z granatami in ročnimi bombami. V Kazahstanu, deželi bogato založeni z nafto, plinom in rudninami, pa se je zgodilo točno to. Bombe in granate so letele povsod. Zabeležili so 164 mrtvih, več kot 300 poškodovanih in 6000 aretiranih. Pa me je ob vsem dogajanju spreletela zla slutnja. Da to niso bile običajne protivladne demonstracije, pač pa državni udar tujih plačancev. Nekomu dišita nafta in plin, teh dveh surovin pa ima Kazahstan v izobilju. Komu je v interesu destabilizirati državo, bo pokazal čas.

Kanadska vlada je v prvem tednu tega leta, dosegla zgodovinski dogovor s predstavniki kanadskih staroselcev (Indijanci, Inuiti). Vlada bo staroselcem plačala 40 milijard kanadskih dolarjev (28 milijard evrov) zaradi diskriminatorne politike, ki so jo v preteklosti kanadski katoliški internati izvajali nad otroci. Med drugim je šlo tudi za fizične in spolne zlorabe.

Bil je to tudi teden, ko je francoski predsednik Emanuel Macron prišel na briljantno idejo, da bo necepljenim Francozom (precepljenost v tej 67 milijonski državi je 90%) pošteno zagrenil življenje. Da ta ideja ni bila ravno briljantna, je francoskemu političnemu vrhu postalo jasno že dan kasneje, ko so povsod po državi spet vzklili protesti in so protestniki na več mestih dobesedno prebili policijske kordone. Ravno Macron bi svoje sodržavljane moral poznati in vedeti, da z njimi ni heca. Pri njih so protesti videti precej bolj divje kot pri nas.

Novak Doković je prav tako polnil medijski prostor. Pa ne na način, kot smo od tega velikega humanitarca in odličnega teniškega igralca vajeni. Pač pa na način v katerega se je vmešala avstralska politika. Ter pravila o cepljenih in necepljenih. Saj veste … za zdravje gre. Menda. O tej temi ne bom preveč polemiziral, ker je bilo izrečeno in napisano že vse. Rekel bom le tole. Novaku se lahko le globoko priklonim. Takšne hrbtenice, integritete, karakterja in jajc v velikosti teniških žogic, kot jih ima on, sam ne bom imel nikoli. Takih uspehov kot jih je on dosegel na svojem področju, pa jaz ne bom dosegel, četudi živim še 600 let.

Današnjo kolumno, kot ponavadi, zaključujem s športnim dogajanjem.

Ante Šimundža, ki je v vlogi trenerja Muro popeljal do naslova državnega prvaka v nogometu, ima novo službo. Usedel se bo na vroči stolček bolgarskega prvaka Ludogorec. Kluba z visokim proračunom, visokimi ambicijami in predsednikom, ki težko kroti svoje izbruhe besa. Ante, hvala za vse, kar si storil za slovenski nogomet in srečno v Bolgariji.

Luka Dončić se je po krajši odsotnosti (poškodba gležnja in covid) vrnil na košarkarska igrišča in pokazal kdo je šef v Dallasu.

Malce slabše novice pa prihajajo s tabora Denverja, kjer igra naš Vlatko Čančar, ki je staknil poškodbo tiste vrste, kjer brez operacije ne gre. Hitro okrevaj, Vlatko.

Po skoraj desetih letih pa se je domov vrnil še eden od slovenskih košarkarskih reprezentantov. Zoran Dragić bo (vsaj do konca te sezone) okrepil ljubljansko Olimpijo. Zoki, dobrodošel spet doma.

Tako. Za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi