Dušanov tedenski meni: Naslednjih enajst dni bo ključnih!

Živjo, družba. Upam, da ste dobro. Kolikor je to v danih razmerah, sploh možno.

Pester teden je za nami. Zgodilo se je cel kup stvari, ki jih je vredno omeniti.

Dolgo so ga napovedovali, pa smo ga vendarle dočakali. Tretji val koronavirusa in posledično tudi novi lockdown oziroma zapiranje države. Spet smo se začeli bolj podrobno ubadati s tako imenovanim semaforjem, katerega barva kaže v kateri fazi smo, naša vlada pa ta semafor na vsakem zasedanju na novo pretresa. Zato je ubogi revež že čisto pretresen. Dopuščam možnost, da sam osebno tole tretje zapiranje države v letu dni, doživljam malo drugače kot prva dva lockdowna. Lani sem bil namreč po službeni dolžnosti zelo aktivno vpet v dogajanje, saj sem kot varnostnik delal na vstopni točki zdravstvenega doma Vič, ki je po velikosti drugi najvećji v Ljubljani (takoj za Metelkovo). Tokrat pa delam od doma, ter sem posledično bolj umaknjen od vsega. Mi je pa tale lockdown, ki se je začel 1. aprila in naj bi trajal le enajst dni potem pa bo vse po starem (le zakaj temu ne verjamem), najbolj nenavaden od vseh doslej. Zaprli smo šole in vrtce. Prekinili vsa športna tekmovanja. Zaprli smo knjižnice, frizerske salone ter cerkve. Veliki trgovski centri pa ostajajo odprti. Tovarne, v katerih delajo stotine ljudi prav tako. Mar ni z vidika zdrave kmečke pameti in logike, več možnosti za okužbo v nekem trgovskem centru, kot na neki tekmi na kateri ni gledalcev, športniki pa se testirajo vsak teden? Razumem, da obstajajo določeni epidemiološki ukrepi, ki jih prej ali slej ter v večji ali manjši meri sprejmejo vse države. Ampak stvar, ki je nikakor ne morem prebaviti in razumeti je dejstvo, da je Slovenija edina evropska država, ki je do nadaljnjega (menda le za enajst dni) prekinila vsa športna tekmovanja. Prekinjeni sta prva in druga slovenska nogometna liga, prekinjeno je pokalno tekmovanje, prekinjena so državna prvenstva v vseh ostalih športih (rokomet, košarka, hokej, itd). Zakaj, gospa ministrica? Kot nekdo, ki je kot pisec člankov in uradni napovedovalec domačih tekem povezan z NK Radomlje, prvouvrščeno ekipo druge lige, lahko povem, da se fantje res striktno in strogo držijo vseh pravil. Tako igralci kot trenerji se testirajo vsak teden. Igrajo pred praznimi tribunami, brez prisotnosti gledalcev. Zato si upam trditi, da je večja možnost, da meteor zadane Zemljo kot pa, da na tekmi pride do okužbe.

Dogodki preteklega tedna so pokazali, da nisem edini, ki se s tovrstnimi ukrepi povsem brez repa in glave, ne strinja. Tako smo imeli možnost videti prizor, ki ga človek ne vidi vsak dan. Pred stavbo parlamenta se je pojavil možakar srednjih let. V levi roki je imel povodec, na njem pa kužka. V desni roki pa motorno žago, ki jo je prižgal in vpil, da ima tega zapiranja dovolj. Mimogrede, ste vedeli, da imamo v Sloveniji več kot 600 tisoč motornih žag? Jaz tudi ne. Se je pa protestni shod s približno tisoč udeleženci, zgodil v Mariboru, kjer so protestniki na miren in dostojanstven, a odločen način povedali, da imajo tega neprestanega odpiranja in zapiranja dovolj. Kot, da smo žarnice, ki jih nekdo lahko po mili volji prižiga in ugaša, kakor se mu pač zljubi. Ker gre za naše dobro. Menda. Ker jih skrbi za naše zdravje. Baje. Opozicijske stranke pa so vložile ustavno obtožbo proti predsedniku vlade.

Se je pa ob napovedi novega lockdowna, oglasil tudi predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor. Človek, ki je večkrat poudaril, da ne želi biti moralna avtoriteta. Oh, ti šment! Jaz pa sem mislil, da je ravno to ena od nalog predsednika države. Da je moralna avtoriteta. Ampak Pahorju očitno več pomeni avtoriteta na Instagramu. Lepe fotke pa cel kup všečkov. Vsakič, ko se spomnim, da sem Borutu Pahorju nekoč dal svoj glas na volitvah, mi postane malce slabo in stemni se mi pred očmi. Skratka, gledam jaz tisti posnetek na katerem je Pahor v predsedniški palači sam, poleg kamermana. Čemu potem nosi masko in z njo zakrije pol obraza? Da vsebine tega, kar je povedal sploh ne komentiram. En kup praznih puhlic z ust človeka, ki mu niti približno ni jasno, v kakšni stiski se je znašlo cel kup ljudi, katerih predsednik je. Ampak recimo, da razumem. Težko je biti lep in pameten istočasno.

In medtem, ko je Pahor z masko na obrazu nagovoril državljane, je srbski predsednik Aleksandar Vučić sprejel odločitev, da bo vsak upokojenec in upokojenka v Srbiji deležen paketa v katerem bodo vitamini. Vitamina C in D ter cink. Skrajno ponižujoča in populistična poteza še enega v seriji politikov brez sočutja, empatije, razumevanja situacije. Minimalna neto plača v Srbiji, znaša 30.000 dinarjev oziroma 255 evrov. Potemtakem si lahko predstavljate, kakšna je višina srbske pokojnine. Srbski upokojenci morda nimajo denarja za hrano, zdravila, kurjavo. Bodo pa po zaslugi predsednika, imeli zalogo vitaminov.

Se je pa pretekli teden zgodila ena stvar, ki je v deželi podalpski doslej nismo poznali. S 1. aprilom je namreč prvič v slovenski zgodovini, začela delovati enota avtocestne policije, ki bo svojo bazo imela v Postojni. Vodil jo bo Andrej Jurič. Skupno bomo imeli pet enot avtocestne policije (Postojna, Celje, Koper, Maribor, Novo mesto). Po nekih, sicer še neuradnih ocenah, naj bi avtocestna policija skupno štela 283 ljudi.

Velikonočni prazniki so za nami. Na račun epidemioloških ukrepov, v marsičem tako zelo drugačni kot prejšnja leta. Je pa dogajanje popestril ihanski župnik, dr. Andrej Poznič, ki je tudi letos priporočil kolikšen naj bi bil znesek denarja, ki naj bi ga verniki darovali cerkvi. Toliko, da vsaj malo zaboli, pravi doktor moralne teologije. 50 evrčkov recimo. Od človeka, ki je doktoriral z moralne teologije bi nekako pričakoval, da ve. Da ve, da v času krize, ko so mnogi ostali brez služb in dohodka, ni ravno najbolj moralno fehtat na tak način.

Zaključimo s športom, kot je pri mojih kolumnah običaj. Po odličnem štartu kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ko je naša nogometna reprezentanca premagala Hrvaško, sta nato sledila dva poraza. Prvi na gostovanju v Rusiji, drugi pa na gostovanju na Cipru. Mali Ciper nam je odčital lekcijo in žal se je spet pokazalo, da se Slovenija v vlogi favorita, v situaciji, ko mora prevzeti pobudo, ne znajde najbolje.

Tako, družba. To je za danes vse, kar je bilo ta teden na Dušanovem tedenskem meniju. Pazite nase, bodite dobro, pa se beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.