Dušanov tedenski meni: Moja mama je strela, moj fotr je grom

Živjo, družba. Spet je četrtek, teden je naokrog in čas, da pogledamo kaj zanimivega nam je prinesel pretekli teden.

Bil je eden tistih dni, ko sem poslušal radio med kuhanjem. Načeloma vedno, ko zaslišim radijske novice znižam glasnost. Lahko bi tudi prestavil na drugo postajo, a to nima smisla. Na vseh radijskih postajah so namreč novice istočasno. Glasnost pa stišam, ker že 20 mesecev govorimo o enih in istih stvareh. Tokrat pa sem pustil novice na glas in med pomivanjem posode na dobri, stari, ročni način ujel vest o tem, da prihaja do kadrovskih rošad v slovenski energetiki. Eni tistih redkih panog, kjer se vrti veliko denarja. In izvem, da je bil s položaja direktorja Elektro Ljubljana, umaknjen Andrej Ribič. Mesto direktorja Elektro Maribor, je zapustil Boris Sovič, sicer nekdanji mariborski župan. V nemilosti pa se je znašla tudi firma GEN-I z direktorjem in ustanoviteljem Robertom Golobom na čelu. In po koncu radijskih novic, v eter spustijo pesem, ki jo izvajajo Sokoli s Petrom Lovšinom na čelu.

Tekst komada gre pa takole: “Moja mama je strela, moj fotr je grom. Če hočeš bit moja, prključ se na štrom.” Timing bi težko bil boljši. Je pa popolnoma jasno, zakaj v tej zgodbi gre. Vladajoča koalicija nastavlja svoje, torej politično primerne kadre v vrhove slovenskih energetskih podjetij. Že viden scenarij.

Pretekli teden je minilo 10 let, odkar je Borut Pahor predsednik Republike Slovenije. Udarna igla slovenskega Instagrama, kar Pahor vsekakor je, obenem se lahko pohvali, da je edini politik v slovenski zgodovini, ki je bil tako predsednik parlamenta, predsednik vlade, kot tudi predsednik države. Borut je človek, kateremu je pisec teh vrstic dal svoj glas na volitvah. Dvakrat. Samo osel in pisec teh vrstic, gresta na led dvakrat. Ostali pa le enkrat. Šala, šala. Imamo predsednika države, ki ponosno pove, da noče biti moralna avtoriteta, čeprav bi naj predsednik države bil ravno to. Moralna avtoriteta. Imamo predsednika države, ki je vsa ta leta visoko na lestvicah najbolj priljubljenih politikov. Če bi lahko še enkrat kandidiral za predsednika države, kar ne more, ker se mu njegov drugi in zadnji petletni predsedniški mandat izteka, bi najbrž spet zmagal. Imamo predsednika države, ki v času ene največjih zdravstvenih in socialnih kriz v državi, na Instagramu objavi fotografijo samega sebe v mladih letih, spodaj pa pripiše: “Enkrat pozer, vedno pozer.” In jaz sem takemu človeku dal glas na volitvah. Dvakrat. Neverjetno.

Ko smo že ravno pri ljudeh, ki jih vsi mi poznamo ali pa smo vsaj slišali za njih in pri takih ter drugačnih obletnicah. Prejšnji teden je minilo 12 let, odkar je odšel tja gor in se nikoli več vrnil nazaj. Tomaž Humar je bil alpinist, inštruktor, gorski reševalec. Človek. Človek, ki ti je dlan stisnil ravno prav močno. In bil sposoben prostor napolnit s pozitivno energijo že zgolj s svojo prisotnostjo v nekem prostoru. Ne, da bi karkoli rekel. In tistega novembra 2009, je Tomaž ostal gor. Na višini 5600 metrov. “Jagat, ta je moj zadnji”.

Kaj pa se pri naših severnih sosedih godi? En kup zanimivih novic je prišlo z Avstrije prejšnji teden. Na eni strani napoved o lockdownu za necepljene, ki jih je po uradni statistiki okrog 34%, na drugi strani pa poziv dunajskih bordelov in javnih hiš. Sveže cepljeni lahko njihove storitve koristijo zastonj oziroma z bonom za popust. A ni to lepo, ko je človek cepljen dvakrat v istem dnevu, le način je malce drugačen.

In medtem, ko so v Sloveniji burile duhove napovedi dodatnih ukrepov,  samotestiranja otrok v šolah, poostrenega nadzora nadziranja pogoja PCT, naši poštarji pa so se silovito uprli temu, da bi PCT preverjali tudi pri dostavi pošiljk strankam na dom, je portugalski parlament izglasoval zakon, ki šefom oziroma lastnikom podjetij, ki imajo več kot 10 zaposlenih, prepoveduje pošiljanje sms sporočil, mailov svojim zaposlenim izven delovnega časa. Povedano drugače … sočustvujem s tistimi Portugalci, ki so zaposleni v firmah z manj kot 10 zaposlenimi. Saj razumete …

Zapis zaključujem s športnim dogajanjem. Kot običajno.

Zaključen je redni del kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu, ki se bo zgodilo prihodnje leto v Katarju. Hrvaška je v veličastni atmosferi stadiona Poljud, kjer domuje splitski Hajduk, premagala Rusijo z golom, ki so ga Rusi zabili sami sebi in se uvrstila na svetovno prvenstvo. Za pravo senzacijo pa je poskrbela Srbija, ki je v 90. minuti premagala Portugalsko in se premierno uvrstila na svetovno prvenstvo. In medtem, ko so Srbi vriskali, je Cristiano Ronaldo jokal. En kup iskrenih čustev tisti večer. Takih in drugačnih. Slovenija je kvalifikacije sklenila z remijem proti Slovaški in zmagi proti Cipru. Da možnosti za uvrstitev na prvenstvo oziroma vsaj vstop skozi sito dodatnih kvalifikacij nimamo, je bilo jasno že pred zadnjima tekmama. Slovenski reprezentančni nogomet je v krču. V krizi. Že vrsto let. Bodimo pošteni. Nerealno je pričakovati, da bo Slovenija krojila vrh evropskega nogometa. To Slovenija že počne tako v košarki kot odbojki. A dejstvo, da naši nogometni reprezentanci nikakor ne steče, je nam, ki smo bili v zlati dobi slovenskega nogometa še mulci, boleče gledati.

Risi, kot navijači ljubkovalno imenujejo člane slovenske hokejske reprezentance, pa so odigrali turnir, kjer so zabeležili tri poraze. Proti Franciji, Avstriji in Belorusiji, ki nam je odčitala pravo učno uro hokeja. A to ne pomeni nič. Ni znaka za preplah. Maja prihodnje leto, bodo risi na svetovnem prvenstvu z našpičenimi kremplji.

Tako. Za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez točno teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.