Dušanov tedenski meni: Mineva leto dni od moje prve kolumne na Domžalcu

Pozdravljene, drage bralke. Pozdravljeni, dragi bralci. Spet je četrtek in spet je čas za naše skupno druženje v moji tradicionalni tedenski kolumni. Le, da bo tokratna malce drugačna, kar se glede na datum spodobi. Danes namreč mineva točno leto dni, odkar je padla odločitev, da se kot pisec ekipi portala Domžalec, pridružim tudi sam.

Ko danes kolo časa zavrtim malo nazaj, se spomnim, da bi se vse skupaj pravzaprav moralo začeti že dosti prej kot pred letom dni. Z Miho Ulčarjem, urednikom Domžalca se poznava že lep čas. In njegova ideja, da bi kakšno kolumno napisal za najbolj bran regijski portal, je ob kavi padla že leta 2017. Takrat sem se jaz po treh letih življenja v Ljubljani, ravno dobro vrnil v svoj rojstni Ihan, delal kot receptor – varnostnik v enem od ljubljanskih zdravstvenih domov, ter začel za ihanski nogometni klub pisati članke in opravljati funkcijo uradnega napovedovalca članskih tekem v ihanskem športnem parku. Vem, da se slednje imenitno sliši a naj vas besede ne zavedejo. V resnici sem tam bolj delal gnečo in slab vtis. Šala, šala. Kasneje so me k sodelovanju povabili fantje z NK Radomlje. Tudi v tem primeru je šlo za ustvarjanje gneče in slabega vtisa, oziroma pisanje člankov in napovedovanje tekem.

Nato pa v tem kronološkem pregledu dogajanja, pridemo do 10. marca 2021. Jaz in Miha sva sedela v uredništvu medija, ki ga pravkar berete, v prostorih kjer je nekoč domoval domžalski študentski klub. Modrujeva in razmišljava o tem, kako naj bi bile moje tedenske kolumne strukturirane, kakšna naj bi bila tematika, kateri dan v tednu bi prišle na vrsto. Takrat ne on ne jaz še nisva vedela, da se bomo vsi mi na globalnem nivoju že tri dni kasneje začeli ubadati z malim, nadležnim sovražnikom, ki sliši na ime Covid 19.

Dopuščam možnost, da sem s svojimi tedenskimi zapisi marsikoga razjezil. Koga drugega morda razžalostil. Nekoga tretjega nasmejal ali spravil v dobro voljo. Četrtega pripravil do temeljitega razmisleka o določeni aktualni problematiki. Vse to je dobro. Vedno sem namreč bil mnenja, da naloga pisca oziroma kolumnista ni to, da skuša biti všečen vsem in za vsako ceno. Ne. Naloga pisca oziroma kolumnista je, da mu uspe spisati zapis ob katerem bralke in bralci ne bodo ostali čustveno hladni. Zapis, ki ne bo šel mimo njih kot odpadlo listje z dreves v jesenskem vetru.

Zavedam se tudi tega, da sem v svojih tedenskih kolumnah marsikdaj hodil po robu dovoljenega. Sprejemljivega. Bil zelo kritičen do uporabe pretirane fizične sile naše policije na protestih. Bil kritičen do podkupljene stroke. Podkupljenih mainstream medijev. Pa tudi do aktualne Janševe vlade, na račun česar je morda kdo dobil vtis, da sem neobjektiven. Ker navijam za neko drugo stran. A bi vam tisti, ki moje Facebook zapise spremljajo več let, zagotovo znali povedati, da sem enako neusmiljen in kritičen tako do levih kot do desnih. In onih vmes, ki sami sebi rečejo, da so sredinski. Kar je seveda le cenen populizem, s katerim skušajo biti zanimivi in privlačni za potencialne volivce z obeh polov političnega spektra.

Sodelovati z mano ni enostavno. Dovolj dobro se poznam in premorem toliko samokritike, da mi je moj na trenutke ekstremno naporen karakter kristalno jasen. Pa občasne divje, impulzivne reakcije tudi. Zato hvala Mihi Ulčarju, da me uspe prenašat že celo leto dni. Hvala pa mu tudi zato, ker ni nikoli doslej v mojih kolumnah cenzuriral niti enega stavka, niti ene črke. Ves ta čas mi je dovoljeval popolno svobodo govora in povsem odprte roke pri mojem izražanju. Vedno mi je “pokril hrbet”, ko je bilo to potrebno. Takšne geste globoko cenim in spoštujem. Sploh v teh časih, ko je v mainstream medijih cenzura prisotna bolj kot kadarkoli prej v sodobni človeški zgodovini. Miha, hvala.

Hvala pa tudi vam, drage bralke in dragi bralci.

Robert Pečnik Pečo, svoje čase velika zvezda domžalskega radia Hit, je nekoč izjavil, da še tako dober radijski spiker brez poslušalk in poslušalcev ne pomeni nič.

Če ta njegov citat malce parafriziram oziroma ga predelam, bi lahko tudi jaz rekel, da je pisec brez bralk in bralcev vreden bolj malo.

Zato hvala vsem, ki ob četrtkih berete moje umotvore. Prav nič ne bom jezen, če boste to počeli še naprej.

Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič