Dušanov tedenski meni: Med kokainom se tudi kakšna banana najde
Živjo, družba. Teden je naokrog, kar pomeni, da je spet čas za eno mini analizo nekaterih najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna. Tokrat bo izjemoma precejšen del kolumne športno obarvan. Boleč izpad naše rokometne reprezentance, ki se je od evropskega prvenstva poslovila že po predtekmovalnem delu in odločitev Gašperja Vidmarja, da profesionalni košarki pomaha v slovo, sta dva takšna dogodka, da si zaslužita precej več pozornosti kol le stavek ali dva. A pojdimo po vrsti.
Že začetek prejšnjega tedna je bil spektakularen. Črnogorska policija je namreč v pristanišču, ki sliši na ime Bar, v škatlah z bananami znamke Derby, ki so zaščitni znak našega poslovneža Izeta Rastoderja, našla tudi 400 kilogramov sumljivega belega prahu. Seveda bi lahko kdo pomislil, da je ta sumljivi beli prah moka, s katero se peče kruh. A uspešni poslovneži vedo, da s te moke ni kruha. Računica je zelo enostavna. Kilogram moke, tudi tiste najdražje ne stane več kot 10 evrov. Na drugi strani pa imamo tu kokain, ki se na trgu prodaja po ceni od 80 – 90 evrov za en gram.
Aleksander Čeferin, odvetnik in nekdanji predsednik slovenske nogometne zveze, od leta 2016 pa predsednik evropske nogometne zveze (UEFA), je po zaslugi glasov bralk in bralcev časnika Delo, postal Slovenec leta 2021. Gre za tradicionalno prireditev in podelitev priznanja, ki ga časopisna hiša Delo, podeljuje že vse od slovenske osamosvojitve leta 1991.
In medtem, ko je Čeferin sprejemal čestitke, sta se na sodišču med sabo udarili soimenjakinji. Svetlana Slapšak in Svetlana Makarović zadnje čase nista v najboljših odnosih, jabolko spora pa je vsebina romana. Gospa Slapšak je antropologinja. Njene tedenske kolumne lahko berete v časniku Večer, svoje čase je pisala tudi za Dnevnik. Svetlana Makarović pa je tako zelo medijsko izpostavljena in kontroverzna, da dodaten opis ni potreben. Skratka, na sodišču je Makarovićeva od Slapšakove zahtevala opravičilo, preklic svojih izjav in nakup ene tone mačje hrane za brezdomne mačke. Prav nasmejal sem se ob tem. Tako bizarno in odštekano se mi je zdelo vse skupaj, da bi bil greh, če tega v tej kolumni ne bi omenil.
Bil je to tudi teden, ko so v Domžalah, na Jesenicah in še nekaterih drugih slovenskih mestih, stanovalci, ki živijo v stanovanjskih blokih organizirali spontane proteste kot izraz nestrinjanja z vedno višjimi stroški ogrevanja. Ob tem sem se spomnil pričevanja kolega, ki sicer živi na štajerskem koncu. Ker je redko doma, so njegovi radiatorji bolj kot ne zaprti. A je kljub temu doslej za ogrevanje stanovanja, ki ima 30 kvadratnih metrov bivalne površine odštel v povprečju 65 evrov na mesec. Zdaj plačuje 151 evrov na mesec. Dejansko ljudi lupijo kot banane. To je le ena od stvari, ki me na dolgi rok skrbijo bistveno bolj, kot virus z 0,15% smrtnostjo.
Prejšnji teden je minilo točno 10 let, odkar je v Tirenskem morju nasedla križarka Costa Concordia. To tragično nesrečo sem si med drugim zapomnil zato, ker je kapitan ladje prav na hitro pobegnil z reševalnim čolnom. Letos bo izpuščen iz zapora. Ob tem, ko se je križarka prevrnila na desni bok, je 33 ljudi umrlo. Ob tem pa velja izpostaviti še en zanimiv statistični podatek. Skupni stroški v katere je všteto vse, od evakuacije potnikov, ki je trajala šest ur, do odškodnin za žrtve, premestitvijo, vleko in razrezom, so znašali dve milijardi dolarjev. Kar je trikrat več od gradbenih stroškov ladje. Določene ljudi je takrat hudo glava bolela. Glavobol tiste vrste, kjer aspirin ne pomaga.
Zdaj pa še nekaj športnih utrinkov.
Bil je september, pisalo se je leto 2017. Nam, ljubiteljem slovenske košarke, so se uresničile sanje, ki smo jih sanjali skoraj 30 let. Slovenska košarkarska reprezentanca je sredi Turčije, na evropskem prvenstvu suvereno mlela tekmece, na devetih tekmah zabeležila devet zmag in zasluženo sedla na evropski prestol. Gašper Vidmar je bil eden ključnih za finalno zmago proti Srbom. 211 centimetrov visok, 120 kilogramov težak. Igralec na poziciji klasičnega centra. Z njim pač nisi želel češenj zobat pod košem. Dobrodušni velikan in član zlate generacije, je pretekli četrtek javno sporočil, da uradno zaključuje svojo športno pot. Pot, ki se je začela na njegovih domačih Jančah, se nadaljevala pri ljubljanskem Slovanu in končala v Turčiji. Gašper je v svoji dolgi in bogati karieri igral za kar štiri različne turške klube, pri njegovih štiriintridesetih pa si je rekel, da je dovolj. Njegova kolena ne zdržijo več. Gašper, iskrena hvala za tvoj prispevek v mozaiku slovenske košarke. Uživaj v tem, kar boš odslej počel v življenju.
Za konec pa rokomet. Živo se spomnim obdobja, ko je imela Slovenija kar se kvalitete tiče, tretjo najmočnejšo rokometno ligo v Evropi. Bil je to čas, ko so rokometaši Celja suvereno vladali Evropi v moški, rokometašice ljubljanskega Krima pa v ženski konkurenci. Čustveno in z navdušenjem sem spremljal tudi vse uspehe naše rokometne reprezentance. Se veselil srebrne medalje z evropskega prvenstva, še bolj pa bronaste medalje s svetovnega prvenstva. Mnogi se zagotovo spomnite tiste infarktne tekme januarja 2017, ko so naši proti Hrvatom že zaostajali za osem golov, nato pa vstali kot ptič feniks iz pepela ter zmagali. Pred začetkom letošnjega evropskega prvenstva, sem bil prepričan, da bodo fantje uspeli izboriti vsaj uvrstitev v osmino finala. Vedel sem, da Dancev (aktualni svetovni prvaki) ne bodo premagali. A računal na to, da bosta za preboj zadostovali zmagi nad Makedonijo in Črno Goro. V svoji računici sem se uštel. Prav Črnogorci so našim odčitali lekcijo rokometa. Pa ne v smislu kakovosti, ki pri naših fantih ni sporna. Pač pa v smislu borbenosti, fokusa in večje želje po zmagi. Kdor verjame, da bo le zamenjava selektorja rešila slovenski reprezentančni rokomet, se moti. Težave slovenskega rokometa so širše in globje.
Tako. Za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se vidimo čez teden dni.
Dušan Jambrošič
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.