Dušanov tedenski meni: Ležala je 117 ur in za to dobila 300 evrov. Pošteno!

Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas za moj tedenski meni, na katerem se bodo znašli najbolj zanimivi dogodki preteklega tedna.

Teden se je začel udarno in svoj visok ritem dogajanja ohranil vse do vikenda. Tako nas je že prejšnji ponedeljek presenetila vest, da bodo maske na prostem (na kulturnih prireditvah recimo), morali nositi tudi ljudje, ki izpolnjujejo famozni pogoj PCT. Torej ljudje, ki so cepljeni, testirani, ali pa so virus že preboleli in v svojem telesu vzpostavili določen nivo protiteles. Veliko bizarnih odločitev je bilo sprejetih v zadnjem letu in pol, odkar je koronavirus in ukrepi povezani z njim, postal tematika številka ena. Zato po 18 mesecih nebuloz vseh vrst, človeka težko že karkoli preseneti. A vendar. Ko nekdo z NIJZ reče, da bodo maske na prostem morali nositi tudi ljudje, ki so cepljeni, testirani ali prebolevniki, je prva primerjava, ki mi pride na misel sledeča. Predstavljajte si, da jaz pridem k zdravniku specialistu, ki mi po vseh opravljenih raziskavah pove šokantno novico, da sem neploden. Ni možnosti, da moja partnerka zanosi. Večja možnost je, da Maribor postane glavno mesto Slovenije, kot, da jaz postanem oče. Ampak … nadaljuje zdravnik. Kljub temu morate med spolnim odnosom s svojo partnerko nositi kondom. Seveda, seveda. Ker sta varnost in zdravje na prvem mestu.

In še preden bi uspeli priti k sebi po nelogičnem ukrepu, ki nam ga je v ponedeljek serviral naš nacionalni inštitut za javno zdravje, je že prišel torek. Dan, ko je na sceno stopila naša ministrica za izobraževanje in šport, Simona Kustec. Prek twitterja je javnosti sporočila, da se je testirala. Test pozitiven, ona pa v karanteni. Še ena nelogična stvar, ki je zaposlila moje možganske sinapse in receptorje. Pa sem si rekel … čudno. Mar ni naša ministrica za šolstvo cepljena. In to dvakrat. Dobro se spomnim tistega posnetka, na katerem jo je cepil šarmantni mož z NIJZ, Mario Fafangel. Tisti posnetek sem si zapomnil zaradi nekega precej banalnega razloga. Mario je imel namreč obute dvobarvne modro – rumene superge, ki so mi padle v oči. Skratka, ministrica je sporočila, da je okužena s koronavirusom in, da je že od sobote v karanteni. Pa vse je storila prav. Še v Tokiu, kjer je na olimpijskih igrah obiskala naše športnike, je ves čas nosila masko. Upoštevala varnostno razdaljo. Potem pa tole. Pa ravno zdaj, tik pred začetkom šolskega leta. Ravno zdaj, ko bi nujno potrebovali njene organizacijsko – retorične sposobnosti, povezovalnost in pokončno hrbtenico. Simona, hitro okrevaj. Potrebujemo te.

Precej bolj sproščeno kot pri nas, pa je bilo pretekli teden v Črni Gori, kjer je v eko vasici Montenegro, že desetič zapored, potekalo tekmovanje v ležanju. Da so se tovrstnega tekmovanja, ki je edinstveno v evropskem smislu, domislili prav Črnogorci, niti ne preseneča. Saj poznate tisti vic. Dva Črnogorca ležita pod slivo ob cesti. V nekem trenutku se mimo njiju pripelje avto in prevrne na streho. Iz prtljažnika začnejo padati ven šopi bankovcev. Fanta se pogledata med sabo in eden drugemu reče: “Če bi zdaj začel pihati veter in ta denar prinesel do naju, bi bila midva bogata.” A, kaj, ko je tako težko vstat. In zmagovalka letošnjega tekmovanja, ki je ležala celih 117 ur (vmes je na vsakih osem ur smela le obiskati toaletne prostore), je domov odnesla nagrado v višini 300 evrov. Izležavaš do nezavesti, pa še plačan si zato. Novinarki črnogorske televizije je povedala, da bi z lahkoto še vztrajala, če ne bi vmes začelo deževati.

Prav posebnega projekta pa so se lotili naši južni sosedje. Predsednik hrvaške vlade, Andrej Plenković je napovedal, da bo Hrvaška v Betlehemu postavila svojo kapelico, kar bo pozitivno vplivalo na ugled države, ter bo obenem tudi izjemna promocija. Hrvaška, ki je poleg Bolgarije najrevnejša članica EU, bo temu namenila pol milijona evrov. Saj vse lepo in prav, ampak nekako se ne morem znebiti občutka, da bi na ugled države dosti bolje vplivalo, če bi obnovili porušene stavbe v Petrinji, Glini, Sisku in ostalih hrvaških mestih, ki jih je prizadel uničujoč potres spomladi letos. Obnova se na teh področjih ne premakne nikamor. Razumem. Kapelica v Betlehemu za pol milijona, je bolj pomembna, kot lastni ljudje. Predsednik hrvaške vlade ve, da je do naslednjih parlamentarnih volitev, ko se bo spet osladno dobrikal ljudem, še daleč.

In medtem, ko Hrvati zbirajo zalet in denar za kapelico, kakršne svet še ni videl, kmetje v Srbiji prodajajo svojo živino. Ko v nekem posnetku vidiš konkretnega možakarja, ki je visok blizu dva metra in ne ravno suh, kako joče v kamero, te kar malo stisne. Cena krme leti v nebo, cena mleka pa ostaja enaka. Surova realnost države, ki ji vlada notorični lažnivec na funkciji predsednika države, mafijski klani beograjskega podzemlja ter prodajalci megle in ustvarjalci slabega vtisa. Mimogrede, minimalna plača v Srbiji znaša 230 evrov. Poskušajte si predstavljati oziroma izračunati, kolikšna je potemtakem višina minimalne srbske pokojnine. Pa bo lažje razumeti, zakaj ljudje tam jočejo v kamero. Kdo pa ne bi.

Današnji zapis zaključujem s športnim dogajanjem.

V prvi slovenski nogometni ligi, sta se na vrhu lestvice znašla dva kluba, ki ju marsikdo ne bi pričakoval tako visoko. Koper in ljubljanski Bravo. Presenetljivo dobro je v sezono vstopil tudi povratnik v prvo ligo. NK Radomlje. Je pa seveda res, da je odigranih šele šest krogov prvenstva in je za kakršnekoli napovedi absolutno prezgodaj. Primož Roglič je bil prejšnji teden spet takšen, kakršnega poznamo. Jeklen, suveren, nepremagljiv. Tokrat na Vuelti, dirki po Španiji. Nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance, Srečko Katanec bo odslej vodil reprezentanco Uzbekistana. Odlične partije pa so na FIBA Challengerju kazale tudi mlajše selekcije slovenske reprezentance. Fantje in dekleta od 16 – 18 let. Prihodnost slovenske košarke je svetla. Brez dvoma.

Tako, dragi bralci in bralke. To je vse v mojem današnjem tedenskem meniju.

Želim vam uspešen in miren teden. Bodite dobro, pazite nase, beremo se naslednji četrtek, čez točno teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.