Dušanov tedenski meni: Leto 2021 v enem zapisu

Živjo družba. Še zadnjič letos. Doslej ste bili v mojih tedenskih kolumnah vajeni analize in pregleda najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna. Tokrat bom izjemoma naredil pregled celega leta 2021. Ogromno omembe vrednih dogodkov se je zgodilo. A, če bi želel opisati čisto vse (od novih tv serij, glasbenih albumov, sveže izdanih knjig, do filmskih nagrad, športnih dogodkov, politike, itd), bi bil ta zapis absolutno predolg in posledično neberljiv. Zato se bom poskušal fokusirati res na le tiste dogodke, ki bi jih bilo greh pozabiti omeniti.

Lagali bi tisti, ki bi rekli, da je za nami relativno mirno leto brez posebnih pretresov. Pretresi so se dogajali ves čas. Na praktično vseh področjih. Tudi Mati Zemlja je letos dala zelo jasno do znanja, da je jezna, ter nam začela pošiljati opozorilne znake. Od potresnih sunkov, ki so tresli tla na Hrvaškem, pa tudi pri nas, do ponovne aktivacije nekaterih vulkanov, ki so doslej vrsto let mirovali. Zahodni del Nemčije so prizadele katastrofalne poplave, na Češkem je pustošil tornado, kakršnih smo sicer vajeni, ko gledamo poročila iz ZDA. S hudimi požari so se soočali v Turčiji, Grčiji in Makedoniji. V Makedoniji so sodelovale tudi slovenske gasilske enote, domačini pa so bili ob slovenski pomoči tako ganjeni, da so se odločili eno od ulic v mestu na jugu Makedonije, kjer je bilo najhuje, poimenovati po enem od slovenskih gasilcev, ki je odigral zelo vidno vlogo v požarni obrambi območja. Za moje pojme je to, da po tebi v neki drugi državi poimenujejo ulico, predstavlja večjo čast, kot če ti predsednik države podeli jabolko navdiha.

Leto 2021 je bilo tudi leto, ki je jasno pokazalo, da so ZDA v politično strateškem smislu, šibkejše kot kadarkoli prej. Mogočna dežela sestavljena iz 50 zveznih držav, je le še senca dominantne svetovne velesile. Če pustimo ob strani dejstvo, da ameriški predsednik Joe Biden na novinarskih konferencah pogosto deluje zaspano, utrujeno, zmedeno, mlačno, odsotno, brez karizme in odločnosti, je že to, na kakšen način so se ameriški vojaki letos umaknili z Afganistana, pokazatelj, da so zlata leta ZDA mimo. Kljub temu pa Američani in zveza Nato potrebujejo sovražnika. In kdo bi bil za to vlogo primeren bolj kot Rusija in Rusi. Zadnje tedne smo namreč spet priča povečani napetosti. Na eni strani Rusi, ki ob rusko ukrajinski meji kopičijo svojo vojsko, na svoji strani meje, Američani pa ob tem zganjajo dramo. Ob tem pa Ukrajincev, ki so ne krivi, ne dolžni, nihče nič ne vpraša. Čeprav so se znašli med dvema ognjema. Napeto pa je bilo tudi na Kosovu in v BIH. Po vrsti let vsaj nekega navideznega miru, so se pri določenih zopet pojavile nacionalistične težnje. Kot, da balkanska vojna, ki je na teh prostorih divjala v prvi polovici devetdesetih, ne bi bila dovolj jasno opozorilo.

Na slovenskem notranjepolitičnem parketu je bilo pestro leto, četudi je bila druga polovica leta zaznamovana s slovenskim predsedovanjem Svetu Evrope. To je bilo naše drugo predsedovanje, prvo se je zgodilo leta 2008. Naš predsednik vlade je na twitterju odprl bojno fronto z nekaterimi evropskimi novinarji, poslanci in komisarji. Po mojem mnenju nepremišljena, nekonstruktivna in nepotrebna poteza, na račun katere je nastalo več škode kot koristi. In medtem, ko je naš premier bojeval virtualne bitke z evropskimi poslanci, je naša opozicija vlagala interpelacije. Proti ministru za okolje, ki se mu plačevanje davkov zdi glupo. Proti ministrici za šolstvo, ki je bila odstotna tako in drugače, ko bi jo najbolj potrebovali. Pa interpelacija proti nepreklicno odstopljenemu notranjemu ministru Hojsu, ki je sploh zgodba zase. Vse te interpelacije so v resnici gledališka predstava za naivne ljudi. Levica in desnica v resnici sodelujeta med sabo dosti bolj, kot si mi to sploh lahko predstavljamo. Ampak šov moramo biti. Zato, da se potem mi delimo. Na naše in vaše. Na leve in desne. In, da smo vsi veseli, ker so naši boljši od njihovih. V resnici niso. Ko pride do udobnih stolčkov in dobro plačanih pozicij, so si levi in desni podobni bolj, kot se zdi.

Val protikoronskih protestov, je letos Evropo zajel še dosti bolj intenzivno kot lani. Kar je na nek način povsem razumljivo. Na začetku epidemije, marca lani, so nam namreč govorili, da je naslednjih 14 dni ključnih. Da bo v primeru cepljenja ena, maksimalno dve dozi dovolj za imunsko zaščitenost pred virusom. A, ko so farmacevtski lobiji v spregi z režiserji tega filma dojeli, kako zelo dobičkonosna so cepiva, so se odločili igro podaljšati. Ker novi sevi zahtevajo nova cepiva, kajne? Za zdravje gre. Menda. Za nami je torej drugo leto sistematičnega kršenja človekovih pravic. Drugo leto omejitev, zapiranj, lockdownov. Drugo leto segregacije, diskriminacije, vedno novih odlokov in vedno novih pravil, ki se pogosto spreminjajo na dnevni bazi. Drugo leto medijskih manipulacij, zastraševanja in pranja možganov. Zato prizori, ki smo jih letos videli v Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji, Švici, na Nizozemskem, Belgiji, v Srbiji in na Hrvaškem, pa tudi pri nas, kjer je prišlo do napetosti in tudi fizičnih kontaktov med protestniki in policijo, pravzaprav sploh niso presenečenje.

Letošnje leto si bomo zapomnili tudi po neverjetnem dvigu cen energentov in hrane. Podražila se je električna energija, plin, gorivo, gradbeni material, vsakodnevne potrebščine. Ob tem dostikrat pomislim na naše upokojence s skromnimi pokojninami, ki jih bodo podražitve pahnile v še večjo eksistenčno stisko. Da ne omenjam vseh ostalih težav povezanih s tem, kar se dogaja. Lahko se mi pretvarjamo, da je vse tako kot mora biti. A ni. Dejstvo je, da bo dogajanje zadnjih 21 mesecev pustilo globoke sledi na psihi ljudi. Povečana poraba antidepresivov, uspaval in pomirjeval. Rast alkoholizma. Družinsko nasilje (fizično in psihično) za štirimi stenami. Povečano število samomorov. Te stvari mene na dolgi rok skrbijo dosti bolj, kot virus z 0,15% smrtnostjo.

Svojo zadnjo letošnjo kolumno pa zaključujem tako kot ste vajeni. V malce bolj veselih ritmih. Prav je, da rečemo besedo ali dve o uspehih naših športnikov.

Naša kolesarska falanga (Roglič, Pogačar, itd) včasih deluje kot združba Nezemljanov. Tako dobri so fantje v tem, kar počnejo. Da je temu tako, je imel ogromno zaslug tudi selektor slovenske kolesarske reprezentance, Andrej Hauptman. Domžalec, ki se je po olimpijskih igrah v Tokiu umaknil z mesta selektorja. Leto 2021 si bomo zapomnili tudi po tem, da se je naša košarkarska reprezentanca na kvalifikacijskem turnirju v Litvi, po zmagi nad domačo ekipo prvič v zgodovini uspela uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu, s katerih so sicer naši športniki prinesli pet medalj, od tega dve zlati. Naši košarkarji pa so po nesrečnem porazu proti Franciji in kasneje še Avstraliji, pristali na nehvaležnem a odličnem četrtem mestu. In seveda, da ne pozabim omeniti večera, ko je David premagal Goljata. Večera, ko je mala Mura, ki je še nekaj sezon nazaj igrala v tretji slovenski nogometni ligi, premagala velik in nesramno bogat londonski Tottenham.

Tako. Za danes in za letos, je to z moje strani vse.

Hvala vsem mojim bralkam in bralcem, ki redno spremljate moje tedenske kolumne. Verjamem, da se marsikdo med vami z marsikatero stvarjo, ki jo napišem, ne strinja. A že to, da nekoga moj zapis premakne, ga bodisi nasmeji, razjezi, ali pa mu da misliti, pomeni, da je moj namen dosežen. Najslabša stvar, ki se piscu lahko zgodi je to, da bralci ostanejo ob njegovem pisanju čustveno hladni.

Želim vam vse dobro v letu 2022. Vsega, kar si sami najbolj želite.

Srečno!

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.