Dušanov tedenski meni: Ko ob pogledu na maso ljudi, postanejo solzne tvoje oči

Živjo, družba. Spet je četrtek, spet je čas za moj tradicionalni tedenski meni, na katerem se običajno znajdejo najbolj zanimivi dogodki preteklega tedna. Tokrat se bom usmeril le na enega od njih, zato sem se odločil, da ga spišem v obliki dnevniškega zapiska. Svoje čase, še preden je internet postal del našega vsakdana, je bilo veliko ljudi, ki so pisali svoj osebni dnevnik.

Dragi dnevnik,

Preden s tabo delim moje vtise današnjega dogajanja, se ti moram v kontekstu zgodbe izpovedati še za nazaj.

Bil je november, pisalo se je leto 2012. Mrzel, vremensko neprijeten dan, kot se za november spodobi. Prva vseslovenska ljudska vstaja v Ljubljani je bila. Bil sem star 28 let. V nahrbtniku sem imel piščalko, slovensko zastavo, dodaten pulover, plastenko vode, šal in robčke. Te zadnje tri stvari sem imel v nahrbtniku z varnostnih razlogov, če bi policisti slučajno začeli metati solzivec. V takih primerih pride prav vse troje. Šal, robci in voda. Opazoval sem policiste, ki jih ljubkovalno imenujemo želvaki, opazoval sem policijski vodni top narejen v mariborskem Tamu, ki je bil tisti večer aktiviran prvič in zadnjič v svoji 30 letni “karieri”, opazoval sem maso ljudi in čutil nekaj podobnega sreči, vzhičenosti, veselju. Zdelo se mi je, da sem del nečesa velikega. Dan kasneje, dan po tistem, ko je mene in še dva kolega kvalitetno stuširal curek vodnega topa, ker sem očitno stal na nepravem mestu ob nepravem času in nam je bilo vsem trem žal, da nismo vzeli šampona od doma glede na to, da imamo tuš zastonj, se je oglasil predsednik Janez Janša, ki nas je protestnike označil za leve fašiste in zombije. Veš, dragi dnevnik, proti fašizmu se borim, odkar so mi neke stvari v življenju kristalno jasne, ko pa se pogledam v ogledalo pa v njem vidim nekoga, ki je za zombija dokaj čeden in dobro ohranjen. Tako, da je stric Janez tule malce pihnil mimo.

Zdaj, dragi dnevnik, pa greva na dogodke tistega dne.

Sreda, 29. 9. 2021. Trg Republike, Ljubljana.

Lep, sončen dan je. Nek preblisk indijanskega poletja. V centru mesta je parkiranih ogromno policijskih vozil. Ura je nekaj čez štirinajsto. Tisti, ki delamo od doma in smo sami svoji šefi, imamo ta privilegij, da si lahko svoj delovni čas kreiramo sami. To pomeni, da smo lahko ves dan nekje, a bomo manjkajoče delovne ure nadoknadili zvečer in ponoči. Ura je nekaj čez drugo popoldan, kliče me kolega, če sem slučajno v centru. Da se je malo prej peljal mimo in se mu zdi, da me je videl. Dobro si videl, mu odvrnem. Dogovoriva se, da se dobiva pri Maxiju in kakšno rečeva. Že predtem se mi je zgodila bizarna scena. Gospa v trafiki, ki je sicer zaprtega tipa, kar pomeni, da dejansko vstopiš v zaprt prostor mi ni želela prodati cigaret, ker ne izpolnjujem PCT pogoja. Sem popolnoma zdrav, a brez PCT dokazila, tega v krasnih novih časih ni mogoče dokazati. Kasneje sem ta isti nakup brez težav opravil v bližnjem Mercatorju, me je pa ta neljubi a nikakor ne nepričakovani dogodek le še dodatno opomnil, zakaj sem se znašel na protestih. S kolegom sva spila eno pivo in podebatirala o nekih rečeh, ker tudi sicer poslovno sodelujeva, mene pa je nato odneslo na Trg Republike. Trg na katerem se je v nekem toplem junijskem večeru leta 1991 rodila naša država v obliki kokoške. Ograje so postavljene. Dragi dnevnik, tole moram prav posebej poudarit. Vsakič, ko zagledam te pocinkane varnostne ograje, me prime bruhat. Šest let sem delal kot varnostnik, ter po službeni dolžnosti te ograje premetaval sem in tja. Ne morem jih več videti, teh pocinkanih ograj, na katerih ti prsti zmrznejo, če jih postavljaš sredi zime nekje v Planici, kar sem počel tri leta zapored.

Stopim na Trg Republike. Tako kot na protestu pred devetimi leti, imam tudi tokrat nahrbtnik. V njem pa piščalko, slovensko zastavo, dodaten pulover, plastenko vode, robčke in šal. Te zadnje tri stvari imam v nahrbtniku iz varnostnih razlogov, če bi policisti slučajno začeli metati solzivec. Vidim, da se ljudje zbirajo, vidim, da je že postavljeno ozvočenje. Vmes naletim na nekaj znanih obrazov, ter na ljudi, ki jih vidim prvič. Povedo mi, da redno berejo zapise na mojem Facebook profilu in, da so mi le želeli stisniti roko. Lep občutek. Vem, da gredo moji zapisi marsikomu na živce, dragi moj dnevnik. A se zdi, da je odstotek tistih, ki jim s svojimi umotvori polepšam dan, jih opogumim ali nasmejim, vendarle dosti večji.

Z dvema kolegoma sem bil ravno v neki precej strastni debati, ko se je Trg Republike naenkrat spraznil.

“Kaj se pa to dogaja?”
“Gredo do predsedniške palače in nazaj.”
“Aha, prav.”

Po kakšni uri se mi je zdelo, da jih nekam dolgo ni. Nakar mi kolegica pošlje serijo fotografij. Masa ljudi, ki je praktično povsem zaprla Celovško, Sama mi je rekla, da v trenutku, ko je sprožila na sprožilec fotoaparata ni videla ne začetka in ne konca množice. Kasneje je do nas prišla informacija o blokadi obvoznice in, da je policija pri vstopu na avtocesto uporabila vodni top. Ampak videti vso to maso ljudi na Celovški; stare in mlade, moške in ženske, ljudi, ki jim je dovolj diskriminacije, segregacije, nekega sistema, ki ljudi deli na prvorazredne in drugorazredne, je bil eden najlepših prizorov, kar sem jih kadarkoli videl. Prizor, ki se lahko kosa s trenutkom, ko je Slovenija postala evropska prvakinja v košarki.

Veš, dragi dnevnik, naši mediji pišejo o tem, da smo protestniki anticepilci, teoretiki zarot, brezdelneži, egoisti. Vem, zakaj to počnejo. Naročeno jim je, da tako pišejo. A mi v svojih srcih vemo, da nismo nič od tega. Smo le ljudje, ki si drznemo postaviti zase. Se boriti za svoje pravice. Saj, to je temelj demokracije, mar ni? Da zapustiš varno zavetje domačega kavča in svoje nestrinjanje z dogajanjem, pokažeš s prisotnostjo na ulici.

Dragi Dnevnik, svoj današnji zapis končujem s citatom človeka, ki ga nisem uspel nikoli spoznati, ga pa izjemno spoštujem.

“Gospoda se vam zdi velika zato, ker klečite.
Vstanite in videli boste, kako majhni so pravzaprav v resnici.”

(Matija Gubec, vodja slovensko – hrvaškega kmečkega upora)

Tako. Za danes je to vse.

Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.