Dušanov tedenski meni: Kdo je ministru umazal srajčico?

Živjo, družba. Kako kaj prenašate tole pasjo vročino? Četrtek je in čas, da v enem zapisu spet zajamem nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Prejšnji teden smo v Sloveniji preklicali epidemijo. Spet. Očitno je Covid eden od tistih hiperinteligentnih virusov, ki si poleti rad vzame čas zase in se malce sprosti v kakšnem od bazenov na Krku, nato pa se jeseni vrne. Spočit, svež, zagorel, pripravljen na novi odmerek drame. Epidemijo smo preklicali, ukrepi pa ostajajo v veljavi. To je nekaj podobnega, kot, da bi meni šef dal v službi odpoved, a istočasno pričakoval, da v službo še vedno hodim. Zastonj.

Stranka Desus je dobila novega predsednika. To je postal 74-letni Ljubo Jasnič, ki je svoje čase v stranki že bil generalni sekretar, sicer pa gre za ime dobro poznano predvsem ljubiteljem slovenskih smučarskih skokov, saj je bil Jasnič v tem poslu vrsto let alfa in omega. Dobili smo tudi novega ministra za pravosodje. Marjan Dikaučič je javnosti precej neznano ime, ve pa se, da je zgoraj omenjeni gospod svoje čase sodeloval pri odpiranju tako imenovanih slamnatih podjetij. In medtem, ko imamo novo ime na ministrstvu za pravosodje, na čelu stranke SDS vse ostaja po starem. Na kongresu stranke so za predsednika stranke spet potrdili Janeza Janšo, ki ni imel protikandidata. Ko sem gledal fotografije in posnetke s kongresa stranke, se nikakor nisem mogel znebiti občutka, kot, da sem se znašel v nekih preteklih časih in opazujem zasedanje centralnega komiteja komunistične partije. Splošno znano je, da je SDS po svojem ustroju stranka, v kateri velja vojaška hierarhija. Zelo dobro se ve, kdo je šef. In zelo dobro se ve, kaj se zgodi, če šefa ne ubogaš. Toliko o demokraciji.

Svoj šov pa je imel tudi naš obrambni minister, Matej Tonin. Tako smo lahko opazovali fotografije, na katerih Matej Tonin meče bombe s takšno strastjo, da mu še čelado povleče na desno stran. Videli smo Mateja Tonina, kako pleza, dela sklece, se stlači v tank in njegova čedna bela srajčica, dobi barvo čokolešnika. Vprašanje za milijon evrov se glasi: “Kdo je ministru umazal srajčico?”

Srbsko mesto Čačak, pa je stresel niz silovitih eksplozij. Počilo je v tovarni streliva Svoboda. Trije ljudje so bili ranjeni, 150 jih je bilo evakuiranih. Zgodba, ki sama po sebi morda niti ne bi bila omembe vredna, če ne bi šlo za že drugo eksplozijo v roku enega meseca. V isti tovarni, v istem mestu. Morda pa bi nekdo rad nekaj prikril. In požar, ki sledi eksploziji je za prikrivanje dokazov, hudo priročna reč.

V ljubljanskem UKC vre. Zaposleni v ljubljanskem kliničnem centru, imajo dva sindikata in oba sta napovedala, da začenjata s pripravami na splošni štrajk. Medtem pa vodstvo kliničnega centra vpije, da nikoli ne bodo razkrili višine plač svojih zdravnikov, saj bi na račun tega lahko bila ogrožena življenja. Čakajte malo. Sem jaz tole pravilno razumel? Če bodo razkriti visoki koronski dodatki zdravnikov, bodo ogrožena življenja. Jaz, naivni sirotek pa sem verjel, da so življenja ogrožena v primeru, če ljudje ne pridejo pravočasno do zdravniške oskrbe. Zdaj vem, da temu ni tako. Zelo, zelo zanimivo. Človek se vsak dan nauči kaj novega, kajne?

Grški parlament je sprejel zakon, s katerim bo v državi uzakonjen 50 urni tedenski delovnik in ne več 40 urni kot doslej, in kot je to običajno v veliki večini evropskih držav. To pomeni, da bodo Grki oddelali 40 delovnih ur na mesec več. Po Hofer ceni.

Bil je to tudi teden, ko se je zgodilo slovo poslednjega slovenskega gradbenega barona. Ivan Zidar je umrl, star 83 let. Na vrhuncu svoje moči, je bil Zidar direktor konglomerata, ki je slišal na ime Slovenija Ceste (SCT). SCT je v svojem zlatem obdobju zaposloval 11.000 ljudi in bil prisoten na gradbiščih od Iraka do Libije, od afriških držav do republik bivše Juge. Ivan Zidar, po izobrazbi sicer strojni inženir, pa ni bil le direktor ene od dvajsetih največjih gradbenih firm v Evropi, pač pa tudi eden od najbolj divjih in kontroverznih ljudi v slovenskem nogometu. Se spomnite časov, ko je ljubljanska Olimpija v tistih turbulentnih devetdesetih igrala še na legendarnem bežigrajskem stadionu? SCT je bil generalni sponzor ljubljanskega nogometnega kluba in brez privolitve Zidarja, se ni smelo zgoditi nič.

Ko že omenjam smrti, ne morem še mimo dveh tovrstnih dogodkov. Iz Velike Britanije poročajo o smrti štirih pilotov britanske letalske družbe British Airways. Vsi štirje relativno mladi in v dobri formi, so umrli kmalu po drugem odmerku cepiva. Pravijo, da ni povezave med cepljenjem in smrtjo. Seveda, da ne. Ker je običajno, da 40 letni, zdravi moški cepajo kot muhe. V indijski zvezni državi Mizoram, pa je umrl 76 letni moški, ki naj bi po pričevanju domačinov imel kar 38 žena, 86 otrok in 33 vnukov.

Zapis tudi tokrat zaključujem s športnim dogajanjem.

Trenutno se odvija evropsko prvenstvo v nogometu. ki bi se moralo zgoditi že lani, a je bilo zaradi ukrepov povezanih s koronavirusom, prestavljeno na letos. Prvič v zgodovini na dvanajstih različnih prizoriščih, v dvanajstih različnih državah. Tu so Portugalci, ki so aktualni evropski prvaki. Pa Francozi, ki so aktualni svetovni prvaki. Tu je izredno močna Belgija, pa Italija, ki zna letos po mojem mnenju presenetiti. Tu je Cristiano Ronaldo, ki na tiskovni konferenci umakne dve steklenici s Coca Colo in tej ameriški korporaciji z eno potezo naredi milijardno škodo. Tu sta Bono in The Edge, z legendarne irske skupine U2, ki sta skupaj y nizozemskim producentom Martinom Garrixom, ustvarila za moj okus eno najlepših uradnih himn evropskih prvenstev doslej. A ne glede na to, kako se bo zaključilo letošnje prvenstvo, so moralni prvaki tega prvenstva zame že zdaj Danci. Njihova reakcija v trenutku, ko je njihov najboljši igralec Cristian Eriksen med tekmo padel po tleh kot pokošen, je bila veličastna. Demonstracija učinkovitosti, srčnosti, spoštovanja.

Se je pa prejšnji teden prvič po štirih letih, v dresu slovenske košarkarske reprezentance publiki v Stožicah predstavil tudi Luka Dončić. 22 let šteje, a je v svojem poslu že zdaj eden najboljših na svetu. Zvezdnik svetovnega formata. Slovenija je pred odhodom na kvalifikacije za uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu, odigrala dve pripravljalni tekmi s Hrvaško. Naša reprezentanca je videti dobro. S Prepeličem, ki je še vedno ostrostrelec z razdalje, z naturaliziranim Američanom Tobeyem, ki se je odlično vklopil v ekipo z Dončićem kot dirigentom orkestra, je uvrstitev na OI, realen cilj.

Tako, to je za danes vse.

Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.