Dušanov tedenski meni: Kako boš vzgajal krompir, če ti še kaktus crkne

Pozdravljene, drage bralke. Pozdravljeni, dragi bralci. Teden je naokrog in spet je čas, da osvetlimo nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Preden se lotim aktualnih geopolitičnih dogodkov, se vam moram malo pohvalit, kar sicer redko počnem. Prejšnji teden je namreč s tiskarne prispelo 500 izvodov mojega prvega romana z naslovom 15 kvadratov. Gre za avtobiografski roman, ki opisuje tri leta mojega življenja v Ljubljani, kjer sem živel v stanovanju velikem 15 kvadratov. Zgodbo, ki je bila v marsikaterem pogledu žalostna, da ne rečem tragična, sem zapakiral v čtivo, ki poskuša biti humorno in duhovito. V kolikšni meri mi je to uspelo, boste bralci in bralke presodili sami. Že od srednješolskih let sem sanjal o tem, da bom nekoč izdal roman. A je pri vseh dosedanjih poskusih vsaj ena komponenta zmanjkala. Bodisi ni bilo dovolj vztrajnosti, samodiscipline, fokusa. Bodisi je bila težava v tem, da nisem bil obkrožen s pravimi ljudmi, ki bi mi pomagali speljati ta projekt, ki je v vseh pogledih kar konkreten zalogaj. Še posebej, če se lotiš knjigo izdati v samozaložbi. Prvotno je bilo mišljeno, da bo knjiga izšla že lani. Dan pred božičem. A je cela serija birokratskih zapletov, postopkov ter težav vseh vrst, za katere bi človek skoraj težko verjel, da so možne, izid knjige zamaknila za tri mesece. Vesel in srečen sem, da nam je vendarle uspelo. Ob tej priložnosti seveda iskrena zahvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri realizaciji te zgodbe. Zame osebno to ni bil le dogodek tedna, pač pa dogodek leta.

Medtem, ko rusko ukrajinska kriza traja že več kot mesec dni, se je na družabnih omrežjih prejšnji teden vnela strastna debata o pomenu samooskrbe. Najbolj mi je ostal v spominu komentar neke kolegice na Facebooku, ki je celotno dogajanje pospremila z besedami: “Kako boš vzgajal krompir, če ti še kaktus crkne.” In, ko že ravno govorimo o pomenu samooskrbe in samozadostnosti v smislu pridelave hrane, je treba pogledati resnici v oči in se zavedati določenih statističnih podatkov, ki niso spodbudni. Prej so zaskrbljujoči. Dejstvo je, da smo v Sloveniji od osamosvojitve leta 1991 pa do danes pozidali in zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal, kar je četrtina slovenskih kmetijskih zemljišč. Dejstvo je, da je v Sloveniji v zadnjih 10 letih propadlo 16.000 malih kmetij, kar je v povprečju štiri na dan. Dejstvo je, da Slovenci uvažamo dve tretjini hrane in 85% semen. Dejstvo je, da imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropi in na drugi strani eno najnižjih stopenj samooskrbe. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da smo dejansko celotno slovensko prehrambno industrijo prodali tujcem.

Pretekli teden je v javnosti močno odmevala tudi novica o tem, da  Ivo Boscarol prodaja svoje podjetje Pipistrel, ki proizvaja ultralahka letala. Namero o nakupu je objavila ameriška družba Textron, ki sicer proizvaja letala znamk Cessna, Beechcraft in helikopterje Bell.

Bil je to tudi teden, ko smo dobili novo miss sveta. Lani je prireditev na račun malega zlobnega virusa odpadla, letos pa je v Portoriku ta laskavi naziv prejela 23 letna Karolina Bielawska. Poljakinja, ki sicer študira management. Svoje čase je bilo hudo popularno, da so misice govorile, da si prizadevajo za mir na svetu. Glede na to, da v trenutku ko to pišem, Američani bombardirajo Jemen in Sirijo, v Afriki divjajo plemenske in državljanske vojne v več državah, napeto pa je tudi v Ukrajini, bi takšna izjava izpadla najmanj neokusno, netaktno in nehigienično.

Prejšnji četrtek pa so se Srbi spomnili grozljivih dogodkov izpred dveh desetletij. Bil je 24. marec, pisalo se je leto 1999, ko so se v Beogradu aktivirale sirene. Pa ne sirene tiste vrste, ki jih pri nas slišimo vsako prvo soboto v mesecu točno ob 12. uri. Pač pa sirene, ki naznanjajo nevarnost letalskega napada. Letalski napadi zveze Nato na Beograd, Novi Sad, Niš in še nekaj drugih srbskih mest, so trajali kar 78 dni. Takrat še ni bilo Facebooka, zato v svoje profilne fotke nihče ni lepil srbskih zastav, kot to zdaj nekateri počno z ukrajinskimi zastavami. In, ko že ravno omenjam ukrajinsko zastavo. Nek belgijski režiser je prejšnji teden želel uporabiti barvi ukrajinske zastave na odru, a mu je direktor SNG Opera in balet Ljubljana to prepovedal.

Pretekli teden je zaznamoval tudi vrh Nata in skupine G7 v Bruslju. Priznam, da mi je šlo na bruhanje, ko sem opazoval to evropsko kvazi politično elito. Ta skupek usmiljenja, a nobene milosti vrednih možganskih maloposestnikov, ki se radi igrajo ljubega boga. Zato, ker so v poziciji, da si to lahko privoščijo. Še bolj pa mi je šlo na bruhanje ob izjavi nemške zunanje ministrice Annalene Baerbock, ki je izjavila, da bo Evropska Unija zagotovila dodatno milijardo evrov, da bo Ukrajina lahko sama kupila orožje. Po eni strani vpijejo, da želijo mir, po drugi strani pa kupujejo orožje. Kar pomeni, da so kredibilni in verodostojni ravno toliko, kot kadilec, ki v oblaku dima ljudem dopoveduje, da je kajenje škodljivo.

Konec preteklega tedna, je zaznamovalo dogajanje v Planici. En kup krasnih poletov, množica ljudi, lepo vreme in štiridnevni praznik smučarskih skokov, ki je bil kot vedno doslej organiziran brezhibno.

Tako. Za danes je v mojem tedenskem meniju to vse. Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.