Dušanov tedenski meni: France Prešeren. Človek, ki je bil pred svojim časom.

Dober večer, drage bralke, dober večer, dragi bralci. Spet je četrtek in spet je čas, da v mojem tedenskem meniju osvetlimo nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Slovenija je edina evropska država, ki datum smrti našega največjega pesnika in avtorja slovenske himne, obeleži z državnim praznikom. V tem pogledu smo vsekakor unikatni. Kar je hvalevredno. Lepo je videti, da se lik in delo Franceta Prešerna, ki je bil svoje čase upodobljen tudi na bankovcu za tisoč tolarjev, ceni vsaj zdaj. Mnogo let po njegovi smrti. Za časa svojega življenja, Prešerna mnogi niso razumeli. Mu metali polena pod noge (le čevlje sodi naj Kopitar), ga na vse možne načine onemogočali tako v njegovi odvetniški karieri, kot na njegovi umetniški poti. Marsikdo bi lahko zamahnil z roko in rekel, da Prešeren ni bil nič več, kot le še eden v seriji umetnikov, ki so imeli radi alkohol. Ampak jaz sam zase vem, da v 100% treznem stanju in ob popolni zbranosti ter koncentraciji, ne bi bil sposoben spisati niti desetino tega (v smislu kvalitete in kvantitete), kar je Prešeren spisal rahlo vinjen. Če to ni definicija umetnosti, potem resnično ne vem, kaj je. S svojim življenjskim nazorom, uporniško držo in neupogljivostjo, je bil Prešeren mnogo pred svojim časom.

Se pa vsako leto ob slovenskem kulturnem prazniku spomnim tudi časov, ko je bil domžalski radio Hit z naskokom najbolj poslušana komercialna radijska postaja v državi. Takrat je ta radio poganjala ekipa, ki je zelo dobro vedela, kaj počne. In postavila temelje kvalitete radijskega programa. Hitovci so vsako leto organizirali avdicijo za spikerje, ki se je zgodila prav na 8. februar. Pa sva se s kolegom, takrat sva bila ravno dobro polnoletna, odločila, da greva poskusit srečo. Ko sva izpolnila list z osebnimi podatki in ugotovila, da jih je pred nama v čakalni vrsti 340, sva sprejela modro odločitev, da greva nekaj spit v lokal čez cesto. Prišla sva v Agropub in naročila dve viljamovki. Tri ure in pol pozneje, sva sedela v istem položaju, natakarici “spila” vse živce in debatirala o Ligi prvakov. Toliko o moji karieri radijskega spikerja, ki se je končala še preden se je sploh začela. Na tisto avdicijo namreč nisva šla. Resnično ni imelo nikakršnega smisla. Bila sva tako vinjena, da v mikrofon ne bi bila sposobna povedat dveh med sabo povezanih stavkov. Ne greva si tja sramote delat, sva si rekla in sprejela edino pametno odločitev v tistem dnevu.

Bil je to tudi teden, ko je ves svet zajel val protikoronskih protestov. Snežna kepa, ki se je že pred tremi tedni začela kotaliti v Kanadi, je prispela tudi v ZDA, Avstralijo (tam se je v Canberri zbralo milijon in pol ljudi, o čemer so naši mainstream mediji poročali zelo malo). O masovnih protestih poročajo tudi z Nove Zelandije, Nizozemske, Belgije, Avstrije, Nemčije, Irske. Naši mainstream mediji o tem nimajo časa poročati, ker je očitno precej bolj pomembna dnevna statistika okuženih, cepljenih, hospitaliziranih. Fascinantno, koliko medijske pozornosti je bil v zadnjih dveh letih deležen virus z 0,15% smrtnostjo.

Neljubo presenečenje je pretekli teden doživela naša največja komercialna televizijska hiša POP TV, ki je bila “žrtev” napada hekerjev, na račun česar so odpovedali večerne novice, saj je bil program zatemnjen.

Umrl je Gotz Werner, človek, ki se je konstantno uvrščal na lestvico 100 najbogatejših Nemcev. Ustanovitelj in lastnik legendarne in predvsem ženskam zelo ljube trgovske verige DM (Drogeriemarkt). Zadeva, ki se je leta 1973 začela s prvo trgovino, je sčasoma prerasla v trgovski imperij. Danes ima DM po vsem svetu več kot 4000 poslovalnic.

Slovenka leta, pa je po izboru bralk in bralcev revije Jana, postala Nika Kovač. Antropologinja in sociologinja, ki je bila lani ena najbolj zavzetih aktivistk pri nas. Projekt, ki jo je zagotovo najbolj zaznamoval je referendum za pitno vodo, kjer je Inštitut 8. marec, katerega direktorica je, odigral zelo pomembno vlogo.

Hokejisti ljubljanske Olimpije, so v polfinalu državnega prvenstva senzacionalno izločili svoje večne tekmece z mesta rdečega prahu. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj se je nazadnje zgodilo, da Jeseničanov v finalu državnega prvenstva ni bilo.

Luka Dončić je Clippersom nasul 51 točk, kar je strelski rekord njegove kariere. Samo v prvi četrtini je dosegel sedem trojk. To, kar Luka počne Američanom na njihovem terenu, je definicija brutalne dominance. Več kot 20 let precej aktivno spremljam tako evropsko kot ameriško košarko, ampak jaz tako izven serijskega košarkarja še nisem videl.

Prišlo je tudi do sprememb na trenerskem stolčku slovenske rokometne reprezentance. Šved srbskega rodu, Ljubomir Vranješ, se z mesta selektorja poslavlja, na njegovo mesto pa prihaja Uroš Zorman. Uroš, srečno!

Tako. Za danes bi bilo to vse. Če ste morda začudeni nad dejstvom, da nisem niti z besedo omenil izjemnih uspehov naših športnikov in športnic na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu, naj vas pomirim. Moja naslednja četrtkova kolumna (takrat bo olimpijskih iger že konec), bo v celoti posvečena njim.

Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo čez točno teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.