Dušanov tedenski meni: Fantje bejžte, Čeferin gre!

Živjo, družba.

Spet je četrtek, spet je čas, da malce osvetlimo nekatere najbolj zanimive dogodke preteklega tedna. Redni bralci in bralke mojih četrtkovih kolumn ste vajeni, da zapis običajno zaključim s športnim dogajanjem. Tokrat bom s športom izjemoma začel. Dogajanje o tako imenovani nogometni Superligi je bilo v preteklem tednu medijsko tako izpostavljeno, da je preraslo okvirje klasičnih športnih novic.

Zgodba o Superligi je zgodba o pohlepu. Zgodba o 12 najboljših klubih, ki bi imeli svojo ligo se je končala, še preden se je dobro začela. Zgodba v kateri nastopajo nesramno bogati evropski nogometni klubi, ki pa so se iz takih ali drugačnih razlogov znašli v dolgovih. To je zgodba o ljudeh, ki imajo v materialnem smislu že sedaj vse, a bi oni imeli še malo več. Težava tega sveta namreč ni v tem, da ne moremo nahraniti revnih. Pač pa v tem, da ne moremo nahraniti bogatih. Nogomet, ki je nastal kot šport delavskega razreda, je postal posel v katerem je le nebo meja. Še posebej po tistem, ko so v “najpomembnejšo postransko stvar na svetu” s svojim kapitalom najprej vstopili ruski oligarhi, nato pa še arabski šejki in so plače najboljših nogometašev poletele v nebo. Zato se mi zdi bizarno, ko z ust predsednika madridskega Reala, Manchester Uniteda in podobnih klubov slišim floskule o nogometni solidarnosti in o strasti. Če bi res radi videli strast, si pojdite ogledat kakšno tekmo tretje ali četrte slovenske nogometne lige. Tam je strast res prisotna. Tam so stvari čiste. Tam je nogomet tisto, kar je nekoč bil. Fantje pa igrajo za klobaso in kajlo kruha. So se pa nogometni bogataši v svojih računicah malce ušteli. Niso računali, da bo odziv nogometnih navijačev, politike in UEFE tako silovit.

In tu na sceno stopi Aleksander Čeferin. Gospod z Grosuplja, letnik 1967. Človek, ki je kot mulc treniral tako nogomet kot karate. V karateju je prišel do stopnje imenovane: črni pas. Nato postal uspešen odvetnik v družinski odvetniški pisarni in ta posel opravljal 25 let. Vmes pa bil ves čas povezan s športom. Leta 2005 je postal predsednik futsal kluba Litija, bil nato pet let aktiven pri upravi ljubljanske Olimpije, ter leta 2011 postal predsednik Nogometne Zveze Slovenije. Nato pa leto 2016. Velik preskok. Aleksander Čeferin je tistega leta postal predsednik UEFE. Na glasovanju je dobil 43 glasov, njegov protikandidat Michael von Praag pa 13. Lahko si marsikdo med nami o Čeferinu misli marsikaj. A dejstvo je, da je mojster svojega posla, ki ve, kaj dela. Zato se ga marsikdo boji. Nekaj v stilu: fantje bejžte, Čeferin gre!

Bil je to tudi teden, ko sta zmagali pravica in zdrava kmečka pamet, kolikor jo je v deželi podalpski sploh še ostalo. Dva mariborska dijaka, ki sta se na sodišču morala zagovarjati, ker sta protestirala in pozivala k ponovnemu odprtju šol, sta bila na mariborskem okrajnem sodišču oproščena. So pa protikoronski protesti – ko jih že ravno omenjam – vedno bolj množični širom Nemčije. Res nenavadno, da naši osrednji mediji o masovnih protestih v Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Franciji, poročajo tako malo. Morda ne smejo, kdo bi vedel.

Svoj zrelostni izpit, pa so z odliko opravili tudi slovenski maturantje in maturantke. Majhen odstotek se jih je odločil za cepljenje z nepreverjenimi cepivi, s čimer so pokazali za moje pojme visoko stopnjo osebne zrelosti.

V preteklem tednu smo imeli med drugim možnost izvedeti tudi to, da je Janševa vlada zabeležila rekordno nizko podporo. Delo vlade podpira le še 29% vprašanih anketirancev. Leto dni nazaj, je bil ta odstotek precej višji (54%). Policisti s policijske uprave Murska Sobota, pa so ujeli kriminalno združbo “oboroženo” s 400 kilogrami droge vseh vrst. Od amfetaminov, kokaina, heroina, itd. Fantje bi s poslom zaslužili 3 milijone evrov.

Ministrstvo za okolje in prostor, pa je Jocu Pečečniku zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja za obnovo legendarnega bežigrajskega stadiona. Spet! Ta saga, ki kaže vso bedo naše birokracije in mentalitete se vleče že toliko časa, da mora človek na Google pogledat kdaj se je vse skupaj sploh začelo. Ampak Joc vztraja, čeprav bi marsikdo na njegovem mestu že davno vrgel puško v koruzo. Vztrajnosti, odločnosti in trme ima ta človek res na pretek. Vsa čast!

Bil je to tudi teden, ko so nam med vrsticami dali do znanja, da se bodo prihodnje leto pokojnine v Sloveniji znižale za 6,4%. Seveda. Če je Slovenija po čem znana, je zagotovo po tem, da imajo naši upokojenci previsoke pokojnine. Ste zaznali sarkazem v mojih besedah? Dobro. Sarkazem detektor vam torej dobro deluje.

Šov prejšnjega tedna pa je – vsaj za moje pojme – ukradla ekipa z ljubljanske ortopedske klinike. Ugotovljeno je bilo, da nekaterih zdravnikov sploh ni bilo na delovnem mestu, a so bili vseeno registrirani kot, da so v službi. Zato je poskrbel varnostnik, ki jih je “štempljal”. Varnostnik je dobil odpoved (kolateralna škoda), bogovom v belem pa se ne bo zgodilo nič. Klasika.

Današnji zapis pa zaključujem z eno malo bolj zabavno prigodo. Nek švedsko – norveški arhitekturni biro, je v osrčju švicarskih Alp postavil hišo, ki je v celoti iz stekla. Zlije se z okolico, je rekel arhitekt. Steklene stene, steklene stopnice, steklena streha. Pogledaš in misliš, da gledaš en kup oken. Ko pa prideš bližje, pa vidiš, da je to pravzaprav hiša. Zdaj si pa predstavljajte, da živite v taki hiši. S piknika pridete domov rahlo okajeni in opiti … a boste našli vhodna vrata, če so vse steklene površine enake?

To je vse za danes. Pazite nase, ostanite zdravi, mi pa se spet beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.