Dušanov tedenski meni: Evropa gori. Ljudem je dovolj!

Živjo, družba. Četrtek je tu in ponovno je čas za to, da se v mojem tedenskem meniju dotaknemo nekaterih dogodkov, ki so najbolj zaznamovali pretekli teden.

Bil je to teden, ko je Evropa gorela, čeprav je do naslednjega prvomajskega kresa še daleč. V svojih tedenskih kolumnah sem kar nekajkrat pisal o protestih proti koronskim ukrepom, ki so se dogajali širom Evrope. A tako intenzivnih protestov v več evropskih državah istočasno, žal tudi s smrtnimi žrtvami, v dvajsetih mesecih odkar teroriziranje ljudi “v imenu zdravja” traja, ne pomnim. Že dogodki v Haagu, kjer so jezni domačini zažigali smetnjake, prevračali avtomobile, razbijali izložbe in zažigali tudi kolesa, so nakazovali, da na Nizozemskem vre. Nizozemci so kolesarski narod. Če začnejo oni zažigat lastna kolesa, veste, da je vrag odnesel šalo. In res. Le nekaj dni kasneje, je silovito počilo tudi v Rotterdamu, drugem največjem nizozemskem mestu, kjer se nahaja največje evropsko pristanišče. V spopadu med protestniki in policijo, ki je namesto gumijastih uporabila kar prave naboje, je bilo deset ljudi poškodovanih, po poročanju  nizozemske tiskovne agencije, pa sta dva protestnika podlegla strelnim ranam in umrla. Že dan pozneje, se je podoben scenarij ponovil v Bruslju, belgijski prestolnici. Pa na Hrvaškem, kjer so na proteste prišli avtobusi ljudi z vseh delov Hrvaške. O spopadih med protestniki in policijo so poročali tudi s Škotske, Severne Irske, Danske. S to razliko, da v teh državah policija ni uporabila pravih nabojev, pač pa gumijaste naboje, vodni top in solzivec. Veliki protesti so se dogajali tudi v Avstriji, ki je najprej razglasila lockdown oziroma zaprtje države le za necepljene državljane in državljanke, ki jih je v Avstriji več kot tretjina oziroma 34%, nato pa sprejela odločitev, da gredo “pod ključ” vsi. Cepljeni in necepljeni.

Medtem, ko so širom Evrope, potekali množični protesti kot izraz nestrinjanja s tem, kar se nam na globalni ravni dogaja že 20 mesecev, pa smo mi opazovali še eno v seriji neuspešnih interpelacij. Tokrat je bila na parlamentarnem tnalu naša ministrica za šolstvo in šport, Simona Kustec. 42 glasov poslank in poslancev je bilo za uspešno interpelacijo premalo. Nihče od omenjene gospe ne pričakuje, da se bo obnašala suvereno kot predsednik vlade. Se pa pričakuje, da svojo ministrsko funkcijo opravlja dostojno, na nekem nivoju. Ne pa, da izgine takrat, ko jo najbolj potrebujemo. V neki normalno urejeni državi, kar Slovenija žal ni več, če je to sploh kdaj bila, bi ministrica s položaja odstopila sama. Pri nas, kjer je politična kultura iz dneva v dan nižja, politiki pa so pozabili na moralo in odgovornost, so ministri in ministrice zalepljeni za svoje stolčke kot, da bi se usedli na odprto škatlo neostika.

Ko že ravno omenjam politično kulturo in pojem neke normalno urejene države, seveda ne morem mimo dogajanja na Norveškem. Prejšnjo sredo je namreč predsednica norveškega parlamenta Eva Kristin Hansen, odstopila s položaja, ker ji je bilo dokazano, da je med leti 2005 in 2017 brezplačno uporabljala poslansko stanovanje v Oslu. Šlo je za neupravičeno uporabo službenega stanovanja. Na Norveškem se zaradi takšne “malenkosti” takoj sproži kriminalistična preiskava, kar posledično pripelje do tega, da odstopi ženska, ki je druga najmočnejša politična figura v državi. Pri nas pa imamo recimo ministra za pravosodje, ki je utajil davke in ustanavljal slamnata podjetja, pa nihče niti ne trzne z očesom. Važno, da je naš, kajneda? Daleč je Norveška od nas. Tako in drugače.

Prejšnji četrtek pa so se Hrvati spomnili dogodkov, ki se pravzaprav nikoli ne bi smeli zgoditi. 18. november 1991, je datum, ko je padel Vukovar. Strateško pomembno mesto ob hrvaško srbski meji. Vukovar je takrat napadalo 36 tisoč pripadnikov srbske vojske in paravojaških enot. Mesto pa je branilo vsega 2 tisoč branilcev, sestavljenih iz enot lokalne policije in gardijske brigade. Branilci so 18x močnejšemu nasprotniku nudili silovit odpor in na koncu umrli vsi do zadnjega. Obleganje mesta je trajalo kar 87 dni.

Poslovili smo se od policijskega čolna P111, ki bo šel v zgodovino, kot eden redkih čolnov, ki je bil na račun konstantnih okvar in servisov več na kopnem kot v morju. Iz Kopra so ga prepeljali v vojaški muzej v Pivki, kjer bo slaven a razmeroma neučinkovit policijski čoln na ogled obiskovalcem muzeja. Če bi bil malce zloben, bi ob tem dodal: “Končno bo od njega vsaj neka korist.”

Bil je to tudi teden, ko je s funkcije predsednice STO (Slovenska turistična organizacija) odstopila Maja Pak, ker je očitno prišlo do trenja med njo in gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom. Naš gospodarski minister, ki bo šel v zgodovino kot specialist za nabavo nedelujočih respiratorjev in ljubitelj mask z gumicami bele barve, se ne zaveda, da je s položaja odstopila ženska, ki je bila mojstrica svojega posla. Sam sem namreč turistični tehnik. Na STO sem opravljal delovno prakso, kasneje pa bil tam tudi honorarno zaposlen in lahko rečem, da poznam dogajanje v hiši in vem, koliko je dotična gospa naredila za slovenski turizem. Maja, hvala za vse. Tisti, ki spremljamo dogajanje, zelo dobro vemo zakaj gre.

Ameriški predsednik Joe Biden je prejšnji teden praznoval 79. rojstni dan, ob tem pa so zdravniki potrdili, da je energičen in dobrega zdravja. Sam tega občutka, ko ga gledam in poslušam, žal ne dobim. Medtem, ko je ameriški predsednik pihal svečke na rojstnodnevni torti, pa je specialist za izgubljanje kamionov z maskami in obrambni minister Matej Tonin, šel malo naokrog. Malce v šoping. Po njegovi zaslugi bo Slovenija kmalu bogatejša za transportno letalo C 27J.

Običajno vsak teden svojo kolumno zaključim s pregledom športnega dogajanja. Tokrat bom naredil izjemo in zapis zaključil tako, da bom spisal nekaj besed o lestvici največjih zaslužkarjev med pisatelji, ki je bila objavljena pretekli teden. Med moškimi pisci močno izstopa James Patterson, ki je s prodajo svojih knjig samo v lanskem letu zaslužil 84 milijonov dolarjev. Mojster trilerjev tako sam proda več knjig kot Dan Brown, Stephen King in John Grisham skupaj. Med ženskimi pisateljicami je šlo letos najbolje Daniele Steel, ki je v obdobju od januarja do novembra svoj bančni račun obogatila z dodatnimi 35 milijoni ameriških zelencev. Za slovenske razmere, so to povsem nepredstavljive številke.

Tako. Dragi moji bralci in bralke, za ta teden je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi pa se beremo spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.