Dušanov tedenski meni: En rogljiček z zlatim posipom, prosim!

20. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Spet je četrtek, prvi v mesecu avgustu in spet je čas za mojo redno tedensko kolumno, v kateri bom osvetlil nekatere dogodke, ki so po mojem mnenju najbolj zaznamovali pretekli teden.

Zadnji teden v juliju je tradicionalno znan po gnečah na slovenskih mejnih prehodih. Selitve narodov oziroma nepregledne množice avtomobilov, ki se valijo proti hrvaški obali na zaslužen dopust, vsako leto v tem obdobju dosežejo vrhunec in tudi letos ni bilo prav nič drugače. Podatki hrvaškega statističnega urada kažejo, da smo Slovenci doslej na Hrvaškem ustvarili 3,7 milijona prenočitev, kar nas uvršča na drugo mesto za Nemci. Glede na napovedi in dosedanje rezervacije gostov bo Hrvaška, ki je sicer poleg Bolgarije najmanj razvita članica EU, zabeležila odlično turistično sezono

Ko že ravno omenjam Hrvaško, seveda ne morem mimo dveh dogodkov povezanih z našimi južnimi sosedi, ki sta se zgodila v preteklem tednu. Gradbena dela na Pelješkem mostu, ki je dolg 2,6 kilometra, so zaključena. Most je videti zares impresivno. Projekt, ki ga je v veliki meri financirala EU, je bil dokončan v roku. Kitajski izvajalci se ne hecajo in svoj del posla vedno opravijo vrhunsko. Seveda bi na tem mestu lahko rekel besedo ali dve o tem, da smo v času Jugoslavije imeli domača gradbena podjetja za tovrstne projekte, pa je nenasitnim tajkunom ob tihi podpori politike uspelo uničiti gradbeni sektor v celoti. Fokusiral se bom na nekaj drugega. Malce mi je šlo na bruhanje, ko sem opazoval falango hrvaških politikov s predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem na čelu, ki so se požvižgali na varnostne ukrepe v luči strašnega virusa, ki že 17 mesecev razsaja po svetu in se ponosno nastavljali fotografskim objektivom. Od lastnih državljank in državljanov pričakujete, da se bodo držali ukrepov, ki se jih sami ne? Resno? Kakorkoli … opazujem jaz tisto otvoritveno ceremonijo, ki jo je delno prenašala tudi hrvaška nacionalna tv. Pa si mislim … čakaj malo. EU je dala denar, Kitajci so zadevo sprojektirali in zgradili, vi člani hrvaške vlade pa si lastite zasluge? Zakaj že točno? Oprostite, a to je nekaj podobnega, kot da bi mojo ženo nekdo kvalitetno “brusil”, jaz pa bi ves ponosen ploskal zraven.

Drug prav tako zanimiv in omembe vreden dogodek pa je dejstvo, da se Hrvati pripravljajo na prevzem evra. Se spomnite, ko smo se Slovenci poslovili od dobrih starih tolarjev in prevzeli evro? Leto 2007 se je pisalo takrat in Andrej Bajuk je bil naš finančni minister, ki je z bankomata ponosno dvignil prve slovenske evrske bankovce, kamera nacionalne tv pa je zadevo snemala. No, zdaj so Hrvati na tem, da kunam pomahajo v slovo in prevzamejo evro. Naši južni sosedje so se odločili, da bo na hrvaškem bankovcu za dva evra upodobljen Nikola Tesla. Kar je seveda izzvalo zelo burne reakcije v Srbiji. Teslo si namreč lastijo tako eni kot drugi. Če bi bil Nikola še živ, bi se ob teh otročjih igricah preštevanja krvnih zrnc in spraševanja kdo je čigav, najbrž le sarkastično nasmehnil. Njegov um je bil prevelik, da bi se ubadal s tako banalnimi stvarmi, kot je nacionalizem. Mar ne bi bilo preprosto bolj enostavno, če bi bili nanj preprosto le ponosni. Eni in drugi. Recimo.

Bil je to tudi teden, ko je ljubljanska gasilska brigada praznovala svoj 99. rojstni dan. Naslednje leto jih čaka okrogla obletnica. Ljubljanska gasilska brigada je znana po tem, da je ena najbolje usposobljenih in opremljenih poklicnih gasilskih brigad v Evropi. Ravno pred časom so močno posodobili vozni park, vozila, ki jih ne uporabljajo več, pa podarili ljubljanskim prostovoljnim gasilskim društvom. In, ko že ravno omenjam gasilce, ne morem mimo dogajanja v Turčiji, kjer na področju Antalye divjajo strahoviti gozdni požari. Intenziteta požarov naj bi znašala kar 20 gigavatov, kar je štirikrat več, kot je bilo doslej kadarkoli izmerjeno v kateremkoli požaru na Zemlji. Strašno.

V Evropi pa kljub obdobju počitnic in dopustov spet vre. Mnoge države, še posebej Veliko Britanijo, Grčijo, Italijo in Francijo je zajel val protestov proti nesmiselnim, neučinkovitim in nehumanim ukrepom proti koronavirusu. V Nemčiji je dalo odpoved več kot 700 učiteljev, ki so rekli, da v tovrstnih restrikcijah nad otroci ne bodo več sodelovali. V Italiji so se v protestu združili gostinci in lastniki lokalov ter restavracij, ki nasprotujejo covid potrdilom, v Franciji pa so policisti sneli čelade in se pridružili protestnikom na ulicah, tako, da so se znašli na čelu povorke.

Protest čisto svoje vrste, pa si je omislil tudi nek 42 letni Nemec, sicer lastnik srednje velike gradbene firme s sedežem v mestu Blomberg. Ker mu lastnik novozgrajenega kompleksa, ni izplačal finančnih obveznosti v višini 4 milijone evrov, se je Jens usedel na svoj bager in podrl vse, kar se je podreti dalo. Operacija se je zaključila, ko je na bagru odpovedala hidravlika, naš slavni bagerist pa se je kar sam predal policiji.

Zapis zaključujem s športnim dogajanjem. V Tokiu se dogajajo olimpijske igre, ki bi se v nekih bolj normalnih razmerah zgodile že lani. Naša košarkarska reprezentanca z Dončićem na čelu, kaže odlične predstave in se je v preteklem tednu uspela uvrstiti v izločilne boje (več o naših košarkarjih v naslednji kolumni), Slovenija pa ima na teh igrah že štiri medalje. Prvo, bronasto je osvojil Tadej Pogačar. Naslednjo Primož Roglič. Poplačan je ves trud, vsi porazi, vsi padci, vse bolečine. Rogljiček z zlatim posipom je naš Primož. Zlat je postal tudi kanuist Benjamin Savšek, ki je naslovu evropskega in svetovnega prvaka dodal olimpijsko zlato. Seznam dobitnikov medalj, pa je dopolnila naša  judoistka Tina Trstenjak. Čestitke in poklon vsem. Tudi ostalim, ki jim je do medalje malo zmanjkalo, a so vseeno dosegli odlične uvrstitve.

To je vse za ta teden.

Ostanite zdravi, pazite nase, glasno navijajte za naše, pa se beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Tagi